Andreja Počkaj: Občutek varnosti ni nekaj, kar pride samo od sebe

To bo mogoče zvenelo malo ezoterično, ampak meni se zgodi, da me telo pogosto prehiti. Glava sicer še razmišlja, kaj vse novega je okrog mene, če je mogoče kaj celo zelo nevarno, ampak telo na en nenavaden način zazna mir. In ko začutim ta mir v sebi, potem vem, da sem nekje, kjer sicer ni nič domače, a je domačnost v resnici v meni.

V resnici zelo rada potujem tudi z družbo, družino, ampak nekako je naneslo, da mi je bilo dano to darilo, da večinoma potujem sama. In sprejela sem ga z vsem srcem. Tako da tudi tistim, ki še razmišljajo o prvem samostojnem potovanju, rečem samo to, da naj ne čakajo, da bo pravi čas ali prava družba. Naj gredo. Najprej bo verjetno malo strašljivo in nenavadno, ker se je predvsem težko navaditi biti sam s seboj, ampak potem pride najboljši občutek: jaz to zmorem. In tega ti ne more vzeti nihče.

Predvsem zna biti to za človeka šok. Logično je, da se najprej osredotočiš na okolico in na prvih solo poteh se pogosto zgodi ta občutek, da te vsi gledajo. Sama sem bila na začetku svojih solo potovanj zelo nezaupljiva do neznancev in to se mi zdi tudi logično. Ampak sčasoma ugotoviš, da nisi v središču pozornosti in to je breaking point. Takrat se začne ta drugi del, ko se začneš popolnoma osredotočati nase in takrat začne rasti zaupanje vase. In posledično se poveča tudi občutek varnosti.

Zame v tišini. Ko ni besed, ni interneta, ni nekih motilcev, ki jih imamo vsak dan okrog sebe ... Samo jaz in svet. Takrat se vse ostalo umakne. Težko opišem, kako dober je ta občutek.

Da, pogosto. Pred leti nisem bila toliko pozorna na to. Zadnja leta pa prav vidim, kako me neka država pokliče, izbere. In šele kasneje se pokaže, zakaj sem morala tja. Ali zaradi srečanja, doživetja, včasih pa samo zaradi tega, da nekaj spustim. Npr. Baltske države sem obiskala ločeno – vsako zase, tri leta zapored. Najprej sem šla v Latvijo. To je bilo kot neka terapija po smrti očeta, tam sem spoznala solo popotnico, katere oče je umrl na enak način kot moj, postali sva prijateljici, lani sem bila na njeni poroki, letos pa pri njej na obisku v ZDA. Potem sem šla v Estonijo z znanko, ki je sedaj ena mojih zelo dobrih prijateljic. In letos sem bila v Litvi, kjer sem iskala mir in ga tudi našla. Če bi vse države obiskala skupaj, bi se verjetno zgodila kakšna druga zgodba, ampak meni je ta moja najboljša.

Raznolikost me mehča. Vsaka kultura mi pokaže drug način življenja. Vsako srečanje mi razširi obzorja. Nauči me potrpežljivosti in ponižnosti. Ne gledam več toliko razlik, ampak vidim, koliko skupnega nosimo ljudje po vsem svetu.

Jaz zdravje jemljem kot osnovno popotniško opremo. Predvsem gre za odgovornost do sebe in do drugih. Če vem, da je tveganje večje, se pripravim, ker želim ostati del okolja, ne breme zanj.

Pomembno se mi zdi, da ne podcenjujemo okolja, kamor potujemo, in bolezni, ki jih doma ni. In da razumemo, da preventiva ni paranoja, ampak spoštovanje okolja, kamor vstopamo.

Najbolje je, da se obrnejo na Popotniško ambulanto, ki deluje v okviru NIJZ, v različnih krajih po Sloveniji. Tam dobijo strokovno svetovanje glede tveganj. Jaz grem pred vsakim potovanjem, ki je mogoče malo bolj tvegano, po nasvet. Cepljenje se mi zdi pomembno zato, ker ne ščiti le mene, ampak tudi skupnosti, kamor grem, in tiste, kamor se potem vrnem. Imam izkušnje s karanteno in res ni zabavno, ko se vrneš iz potovanja bolan oziroma na potovanju zboliš. Ampak tudi to je pogosto del poti. Včasih je cepljenje zakonsko obvezno in temu se zares ne da ubežati. To je bilo še posebej dobro vidno, ko smo potovali v času pandemije. No, včasih pa je cepljenje etična odgovornost.

Vedno preverim lokalne pogoje in upoštevam priporočila, ki jih dobim v Popotniški ambulanti. Predvsem pa poskušam razumeti, zakaj neka država nekaj zahteva, in to spoštujem. Bi pa poudarila tudi to, da če se mogoče kdo ne bi želel kakorkoli preventivno zaščititi, naj poskrbi vsaj za turistično zavarovanje. Ker nikoli ne veš, kaj se ti lahko zgodi.

Ko sem prvič potovala v Azijo, sem dojela, da moje telo ni navajeno vsega. Tam sem prvič hudo zbolela in sem v sebi še kar nekaj let imela virus. Takrat sem dojela, da je moja dolžnost, da svoje telo zaščitim. Od takrat naprej ne jemljem več nič za samoumevno.

Na srečo tega primera še nisem imela in tudi osebno ne poznam nobenega, ki bi zbolel za nevarno boleznijo. Slišala sem že razne zgodbe, ampak jih težko tukaj navedem, ker gre pogosto tudi samo za čenče, ki nas skušajo prestrašiti.

Seveda, to se mi zgodi pogosto. Intuicija se oglasi prej kot glava. In vedno jo poslušam, ker me je večkrat obvarovala. To je ena posebna veščina, ki smo jo v sodobnem svetu kar malo preglasili s takšnimi in drugačnimi vsakodnevnimi šumi. Jaz sem jo šele, ko sem sama začela potovati, spet slišala.

Mislim, da občutek varnosti ni nekaj, kar pride samo od sebe. Gre za vajo, trening, ki se začne doma, v vsakdanjem življenju. Intuicija ni nič mističnega, je preprosto sposobnost, da slišiš svoje telo in občutke, preden jih preglasi razum ali družbeni pritiski. Če se ti nekje ali ob nekom ne zdi prav, to začutiš. In ko se tega učiš poslušati, ta notranji glas postaja vse močnejši. Zame je solo potovanje najboljši trening za to, ker sem takrat res samo jaz in moji občutki, brez hrupa, brez znanih obrazov, brez varnostne mreže. Na poti se hitro naučiš, da si lahko zaupaš, ker drugega kompasa nimaš. Sama sem se naučila, da si dam dovoljenje oditi, tudi če nimam racionalne razlage. Raje grem, kot da bi ignorirala občutek. Ko to treniraš vsak dan, lažje zaupaš sebi tudi takrat, ko si na drugem koncu sveta.

Zame so potovanja prostor svobode. Ne v smislu pobega, ampak kot prostor, kjer se svet in jaz srečava brez filtrov. Na poti nimam svojih običajnih vlog, oznak in pričakovanj. Tam sem samo človek, ki diha in opazuje. To je svoboda, da sem tukaj in zdaj, brez dokazovanja. Svoboda, da se izgubim in da se znova najdem, vsakič malo drugačna. In to je občutek, ki ga iščem vedno znova. Ne zato, da bi postala nekdo drug, ampak da bi se spomnila, kdo sem, ko odložim vse, kar mi je bilo naloženo. Lahko rečem, da so tudi najboljša oblika terapije.

Ko se odločiš, da greš, je že pol narejenega. Drugo polovico ti pokažejo tvoji čuti: glej, poslušaj, vohaj ... in tvoja intuicija. Skupaj te bodo vodili k lepemu in te varovali pred slabim.