Pogosto omenjate, da potovanja niso zgolj premik po svetu, ampak tudi premik znotraj sebe. Kaj se zgodi, ko se znajdete v okolju, kjer nič ni domače, pa vendar vse deluje pomirjujoče?
To bo mogoče zvenelo malo ezoterično, ampak meni se zgodi, da me telo pogosto prehiti. Glava sicer še razmišlja, kaj vse novega je okrog mene, če je mogoče kaj celo zelo nevarno, ampak telo na en nenavaden način zazna mir. In ko začutim ta mir v sebi, potem vem, da sem nekje, kjer sicer ni nič domače, a je domačnost v resnici v meni.

Pravite, da najraje potujete sami, pravite tudi, da šele na potovanjih, kjer si sam, a pravzaprav nisi sam, spoznaš samega sebe. Kaj bi dejali tistim, ki še razmišljajo o prvem samostojnem potovanju?
V resnici zelo rada potujem tudi z družbo, družino, ampak nekako je naneslo, da mi je bilo dano to darilo, da večinoma potujem sama. In sprejela sem ga z vsem srcem. Tako da tudi tistim, ki še razmišljajo o prvem samostojnem potovanju, rečem samo to, da naj ne čakajo, da bo pravi čas ali prava družba. Naj gredo. Najprej bo verjetno malo strašljivo in nenavadno, ker se je predvsem težko navaditi biti sam s seboj, ampak potem pride najboljši občutek: jaz to zmorem. In tega ti ne more vzeti nihče.
Kaj se zgodi znotraj človeka, ko gre prvič nekam sam? Se poveča ali zmanjša zaupanje do neznancev? Se poveča občutek varnosti ali zmanjša? Predvsem pa, kaj se zgodi z zaupanjem vase?
Predvsem zna biti to za človeka šok. Logično je, da se najprej osredotočiš na okolico in na prvih solo poteh se pogosto zgodi ta občutek, da te vsi gledajo. Sama sem bila na začetku svojih solo potovanj zelo nezaupljiva do neznancev in to se mi zdi tudi logično. Ampak sčasoma ugotoviš, da nisi v središču pozornosti in to je breaking point. Takrat se začne ta drugi del, ko se začneš popolnoma osredotočati nase in takrat začne rasti zaupanje vase. In posledično se poveča tudi občutek varnosti.

Na potovanjih smo v stiku s seboj na način, ki se občuti drugače od tistega doma. Kje se vam zdi, da se ta stik najbolj izrazi v tišini, v gibanju, v opazovanju?
Zame v tišini. Ko ni besed, ni interneta, ni nekih motilcev, ki jih imamo vsak dan okrog sebe ... Samo jaz in svet. Takrat se vse ostalo umakne. Težko opišem, kako dober je ta občutek.
Ko izbirate destinacijo, se zdi, da ne gre zgolj za zanimivost kraja, ampak za to, kaj tisti prostor lahko ponudi vašemu telesu in umu. Vas kdaj pokliče kraj, še preden veste, zakaj?
Da, pogosto. Pred leti nisem bila toliko pozorna na to. Zadnja leta pa prav vidim, kako me neka država pokliče, izbere. In šele kasneje se pokaže, zakaj sem morala tja. Ali zaradi srečanja, doživetja, včasih pa samo zaradi tega, da nekaj spustim. Npr. Baltske države sem obiskala ločeno – vsako zase, tri leta zapored. Najprej sem šla v Latvijo. To je bilo kot neka terapija po smrti očeta, tam sem spoznala solo popotnico, katere oče je umrl na enak način kot moj, postali sva prijateljici, lani sem bila na njeni poroki, letos pa pri njej na obisku v ZDA. Potem sem šla v Estonijo z znanko, ki je sedaj ena mojih zelo dobrih prijateljic. In letos sem bila v Litvi, kjer sem iskala mir in ga tudi našla. Če bi vse države obiskala skupaj, bi se verjetno zgodila kakšna druga zgodba, ampak meni je ta moja najboljša.
Svet je izjemno raznolik in poln barv, številnih kultur in tradicij. Kako se vaše dojemanje, gledanje na svet povezuje z različnimi kulturami in verami, ko potujete, navsezadnje, kaj vam ta raznolikost daje?
Raznolikost me mehča. Vsaka kultura mi pokaže drug način življenja. Vsako srečanje mi razširi obzorja. Nauči me potrpežljivosti in ponižnosti. Ne gledam več toliko razlik, ampak vidim, koliko skupnega nosimo ljudje po vsem svetu.
Včasih se zdi, da potovanje samo ni dovolj, da mora biti tudi telo pripravljeno. Kako pristopate k vprašanju zdravja, ko veste, da boste v okolju, kjer so pogoji drugačni?
Jaz zdravje jemljem kot osnovno popotniško opremo. Predvsem gre za odgovornost do sebe in do drugih. Če vem, da je tveganje večje, se pripravim, ker želim ostati del okolja, ne breme zanj.

O potovanjih velikokrat govorimo o superlativih, pa vendar je treba poudariti tudi varnostni vidik, predvsem zdravstveni. Kaj je tisto, kar se vam zdi pomembno poudariti pri skrbi za zdravje, ko se potuje v oddaljene države?
Pomembno se mi zdi, da ne podcenjujemo okolja, kamor potujemo, in bolezni, ki jih doma ni. In da razumemo, da preventiva ni paranoja, ampak spoštovanje okolja, kamor vstopamo.
Eden zadnjih videov, ki ste ga objavili, me je resnično navdušil z vidika informacij. Govorili ste o cepljenjih, ki so potrebna za vstop v določene države. Kje naj ljudje najdejo te informacije? Zakaj je cepljenje pomembno? Kdaj je cepljenje za tujino nuja in kdaj izbira?
Najbolje je, da se obrnejo na Popotniško ambulanto, ki deluje v okviru NIJZ, v različnih krajih po Sloveniji. Tam dobijo strokovno svetovanje glede tveganj. Jaz grem pred vsakim potovanjem, ki je mogoče malo bolj tvegano, po nasvet. Cepljenje se mi zdi pomembno zato, ker ne ščiti le mene, ampak tudi skupnosti, kamor grem, in tiste, kamor se potem vrnem. Imam izkušnje s karanteno in res ni zabavno, ko se vrneš iz potovanja bolan oziroma na potovanju zboliš. Ampak tudi to je pogosto del poti. Včasih je cepljenje zakonsko obvezno in temu se zares ne da ubežati. To je bilo še posebej dobro vidno, ko smo potovali v času pandemije. No, včasih pa je cepljenje etična odgovornost.
V nekaterih državah je cepljenje pogoj za vstop, v drugih pa je stvar osebne presoje, odvisno od zdravstvenega tveganja. Kako se znajdete med temi različnimi sistemi?
Vedno preverim lokalne pogoje in upoštevam priporočila, ki jih dobim v Popotniški ambulanti. Predvsem pa poskušam razumeti, zakaj neka država nekaj zahteva, in to spoštujem. Bi pa poudarila tudi to, da če se mogoče kdo ne bi želel kakorkoli preventivno zaščititi, naj poskrbi vsaj za turistično zavarovanje. Ker nikoli ne veš, kaj se ti lahko zgodi.
Zdi se mi, da se včasih cepljenje dojema kot birokratski korak, vi pa ga predstavljate kot del širše skrbi za telo. Kaj je tisto, kar vas je pripeljalo do tega razumevanja?
Ko sem prvič potovala v Azijo, sem dojela, da moje telo ni navajeno vsega. Tam sem prvič hudo zbolela in sem v sebi še kar nekaj let imela virus. Takrat sem dojela, da je moja dolžnost, da svoje telo zaščitim. Od takrat naprej ne jemljem več nič za samoumevno.

Ste bili kdaj v situaciji, ko cepljenje ni bilo izvedeno, pa ste se morali soočiti s posledicami pri sebi ali pri drugih?
Na srečo tega primera še nisem imela in tudi osebno ne poznam nobenega, ki bi zbolel za nevarno boleznijo. Slišala sem že razne zgodbe, ampak jih težko tukaj navedem, ker gre pogosto tudi samo za čenče, ki nas skušajo prestrašiti.
Ste kdaj začutili, da je telo samo nakazalo, da neka destinacija ni prava, ne zaradi logistike, ampak zaradi notranjega občutka, da tam ne boste varni?
Seveda, to se mi zgodi pogosto. Intuicija se oglasi prej kot glava. In vedno jo poslušam, ker me je večkrat obvarovala. To je ena posebna veščina, ki smo jo v sodobnem svetu kar malo preglasili s takšnimi in drugačnimi vsakodnevnimi šumi. Jaz sem jo šele, ko sem sama začela potovati, spet slišala.
Ko se pogovarjate z ženskami, ki potujejo same, se pogosto dotaknete tudi teme varnosti. Kako se ta občutek gradi? Je to nekaj, kar pride z izkušnjami ali je treba to zavestno trenirati? Kako vi 'negujete' svojo intuicijo, preprosto veste, da nekaj ali nekdo ni v redu, in kdaj?
Mislim, da občutek varnosti ni nekaj, kar pride samo od sebe. Gre za vajo, trening, ki se začne doma, v vsakdanjem življenju. Intuicija ni nič mističnega, je preprosto sposobnost, da slišiš svoje telo in občutke, preden jih preglasi razum ali družbeni pritiski. Če se ti nekje ali ob nekom ne zdi prav, to začutiš. In ko se tega učiš poslušati, ta notranji glas postaja vse močnejši. Zame je solo potovanje najboljši trening za to, ker sem takrat res samo jaz in moji občutki, brez hrupa, brez znanih obrazov, brez varnostne mreže. Na poti se hitro naučiš, da si lahko zaupaš, ker drugega kompasa nimaš. Sama sem se naučila, da si dam dovoljenje oditi, tudi če nimam racionalne razlage. Raje grem, kot da bi ignorirala občutek. Ko to treniraš vsak dan, lažje zaupaš sebi tudi takrat, ko si na drugem koncu sveta.

Ko razmišljate o vseh svojih potovanjih, se mi zdi, da obstaja neka nit, ki povezuje vse vaše izkušnje. Če bi jo morali ubesediti, bi rekli, da gre za iskanje svobode, zdravja ali nečesa tretjega? Kaj vam predstavljajo potovanja?
Zame so potovanja prostor svobode. Ne v smislu pobega, ampak kot prostor, kjer se svet in jaz srečava brez filtrov. Na poti nimam svojih običajnih vlog, oznak in pričakovanj. Tam sem samo človek, ki diha in opazuje. To je svoboda, da sem tukaj in zdaj, brez dokazovanja. Svoboda, da se izgubim in da se znova najdem, vsakič malo drugačna. In to je občutek, ki ga iščem vedno znova. Ne zato, da bi postala nekdo drug, ampak da bi se spomnila, kdo sem, ko odložim vse, kar mi je bilo naloženo. Lahko rečem, da so tudi najboljša oblika terapije.
Če bi imeli možnost, da vsakemu, ki razmišlja o prvem samostojnem potovanju, podarite eno misel, ki naj jo vzame s seboj, kaj bi jim rekli?
Ko se odločiš, da greš, je že pol narejenega. Drugo polovico ti pokažejo tvoji čuti: glej, poslušaj, vohaj ... in tvoja intuicija. Skupaj te bodo vodili k lepemu in te varovali pred slabim.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV