Zakaj pride do izgorelosti? Klinična psihologinja Ivna Bulić opozarja na skrite sprožilce

V zadnjih letih se zdi, da se izgorelost v Sloveniji pojavlja skoraj epidemijsko. Ivno Bulić, univ. dipl. psih., spec. klin. psih., smo povprašali, kateri dejavniki, ko spremljamo podatke in klinično sliko zaposlenih, po njenem mnenju najbolj prispevajo k porastu. So to organizacijski pritiski, družbene spremembe ali spremembe v načinu dela? ''Pri posamezniku je izgorelost vedno kompleksen preplet različnih dejavnikov in z vidika porasta tega pojava ni mogoče izločiti tistega dejavnika, ki najbolj ključno prispeva,'' poudarja in dodaja, da je še najbolj skupni imenovalec izvora težav ''razkorak med vrednotami, ki so pomembne posamezniku, tistimi, ki jih subtilno plasira potrošniška družba, in pa vrednotami delovnih organizacij, posebej tam, kjer je cilj hiter kratkoročni zaslužek.''

Kot poudarja, se na individualni ravni pogosto še vedno srečujemo s tem, da ljudje sebe pogosto vrednotimo skozi naše delo ali, bolje rečeno, da nam je delo najpomembnejša vrednota. ''Pogosto je tako služba pomemben vir zadovoljevanja številnih potreb, od socialne sprejetosti pa vse do potrditev lastne vrednosti, in ne zgolj področje, ki naj bi hranilo naša ostala pomembna področja (čas z družino, naš prosti čas in počitek). Takšna naravnanost posameznika je pisana na kožo delovnim organizacijam, ki seveda takšnega zanesljivega posameznika še dodatno obremenijo z delom, kar slednji vsaj na začetku doživlja kot potrditev.'' Ivna Bulić dodaja, da k temu močno prispeva tudi izrazito potrošniško naravnana družba: ''Vrednote, ki jih plasira izrazito potrošniško naravnana družba, vsekakor ne promovirajo za posameznika prijaznega vrednostnega sistema, v katerem bi prednost pred potrošnjo (in seveda delom za pridobivanje sredstev za le-to) imeli socialni odnosi in delovanje v skupnosti.'' Klinična psihologinja v pogovoru pove, da se to opazi tudi v ambulantah. ''Žal se (po vtisu iz ambulante) v zadnjem času pogosto dogaja, da so zaposleni (navkljub trudu delodajalca) preveč obremenjeni že samo zato, ker na trgu ni dovolj ustrezne delovne sile.''

Pri izgorelosti (pre)pogosto slišimo, da telo opozarja dolgo pred tem, ko človek dejansko 'pade'. Katere zgodnje fizične in kognitivne znake najpogosteje klinična psihologinja opazi pri ljudeh, ki so tik pred tem, da presežejo svoje meje? ''Glede na to, da delam z ljudmi, ki že imajo težave v duševnem zdravju, se z njimi ponavadi srečam po tem, ko so prilagoditvene zahteve že presegle njihove vire. Takrat najpogosteje opisujejo telesno in psihološko izčrpanost, motnje spanja, motnje koncentracije in anksioznost. Pogosto poročajo, da so se motnje spanja (težave z uspavanjem, rahel spanec) pojavile že prej in menim, da je kakovost spanja eden od boljših merilcev obremenjenosti. Marsikdo za zadnja leta opiše več glavobolov, poslabšanje kronične bolezni, tudi večjo dovzetnost za okužbe. Pogosto ljudje popolnoma opustijo svoje interese in hobije ter se izogibajo socialnim stikom.''

V praksi se pogosto pokaže, da posamezniki opozorilnih znakov ne prepoznajo ali jih ignorirajo. Kaj pa se po njenih izkušnjah dogaja v človekovi notranji dinamiki, da kljub jasnim telesnim signalom vztraja v preobremenjenosti? ''Posameznikove značilnosti so, kot že zgoraj opisano, pomemben dejavnik izgorevanja. Če sebe vrednotimo skozi delo oz. nam je delo izjemno pomembno, potem težko prepoznamo, da lahko slednje kvarno vpliva na naše življenje, če pa že prepoznamo to korelacijo, pa lahko doživljamo tudi občutke krivde in sramu, da dela, ki je tako zelo pomembno, ne zmoremo.'' Kaj to konkretno pomeni in kaj psihologinja vidi v klinični praksi? ''V klinični praksi je pogosto opaziti, da ljudje dokončno izčrpajo svoje vire po tem, ko ugotovijo, da delodajalec ne prepoznava njihovega vložka oz. ne bo naredil spremembe, ki je nujna, da bi jih razbremenila. Dokler navidez obstaja možnost, da se bodo razmere spremenile, ljudje pogosto vztrajamo. Kljub temu, da je izčrpanost virov lahko že dolgo prisotna, je skoraj vedno na koncu določeno kritično sosledje dogodkov (ne nujno samo na delovnem mestu), ki posameznika pahne čez rob tistega, kar lahko samostojno regenerira.''

Ko izgorelost napreduje, pa se pogosto prepleta tudi in predvsem s tesnobo, depresivnimi simptomi in somatskimi težavami. Kateri klinični vzorci so tisti, ki najhitreje pokažejo, da je človek že presegel fazo 'stresa' in vstopil v fazo izgorelosti? ''Na tej točki je treba opredeliti, da izgorelost ni strokovni termin za opredelitev kliničnega sindroma, temveč je v veljavni klasifikaciji (ICD 10 in ICD 11) opredeljen kot dejavnik, ki pomembno vpliva na zdravstveno stanje oz. iskanje zdravstvene pomoči. Na področju duševnega zdravja največkrat povzroči težave, povezane s prilagajanjem na dolgotrajen stres - t. i. prilagoditveno motnjo - pri kateri se prepletajo znaki in simptomi razpoloženjskih (depresivnega razpoloženja) in anksioznih motenj (tesnoba, nemir, napetost, premlevanje).''

Do težav tako pride že, ko so naši viri za prilagajanje takorekoč izčrpani: ''Strogo psihološko bi z vidika obvladovanja stresa lahko govorili, da do težav pride, ko so viri za prilagajanje izčrpani oz. ko zahteve za prilagajanje na stres presežejo naše kapacitete za spoprijemanje z njim. Ljudje se na takšna stanja različno odzovemo: nekateri bolj telesno (bolečine, slabost, vrtoglavica), drugi s tesnobo in nemirom ter nezmožnostjo koncentracije, kot že prej omenjeno, pa je največkrat najprej moten spanec (ki ga je lahko tudi preveč). Klinično, kot pri večini težav v duševnem zdravju, postanejo spremembe našega počutja pomembne, ko resno vplivajo na našo sposobnost vsakodnevnega funkcioniranja, trajajo določen čas in se ne izboljšajo s počitkom. Največkrat ljudje poročajo o utrujenosti, tesnobi in motnjah spanja.''

V delovnih okoljih se veliko govori o preventivi, a pogosto ostane pri deklarativnih ukrepih. Kateri konkretni organizacijski pristopi so dejansko učinkoviti ali pa bi lahko bili pri zmanjševanju tveganja za izgorelost? ''Organizacija dela ni ravno klinično-psihološko področje, ampak iz kliničnih izkušenj menim, da ne gre toliko za pristop, kolikor gre za organizacijsko kulturo - takšno navidez logično in temeljno. Npr. zavedanje, da so zaposleni najmanj enako dragoceni kot ostali deli delovnega procesa in torej je nujna določena korektnost in temeljno spoštovanje. Veliko bi lahko delovne organizacije izboljšale že z dobrim kadrovanjem (posebej vodilnega kadra) in strokovnim spremljanjem dogajanja v kolektivu. Pogosto izgorelost posameznika izhaja iz praks, ki tudi za podjetje niso učinkovite (ali profitabilne).''

A vsi ljudje smo del skupnosti, ki pa je navsezadnje tista, ki prispeva k zmanjševanju tveganja: ''Ljudje smo radi del skupnosti in ustvarjanje skupnosti v delovnih organizacijah lahko pomembno prispeva k zmanjšanju tveganja za izgorelost, vendar ne, če se pred tem ne spoštuje nekaterih temeljnih vrednot medčloveških odnosov (poštenost, korektnost, spoštovanje).''

Kako pa je s procesom okrevanja, ko se posameznik pogosto sooča z občutkom krivde, strahom pred vrnitvijo na delo ali pritiskom okolice? Kaj se v tej fazi izkaže kot ključno za stabilno in dolgoročno okrevanje? ''Inicialno je v procesu okrevanja najbolj pomemben dolgotrajen aktiven počitek. Pogosto se prvi znaki okrevanja začnejo kazati šele po nekaj tednih, stanje, ki bi pa dovoljevalo ponovne obremenitve, pa po nekaj mesecih. V literaturi je zaslediti, da pogosto okrevanje traja tudi do leta dni.''

Kaj to pomeni v praksi oz. konkretno? ''V klinični praksi se ljudje z občutki krivde največ spopadajo v prvih tednih odsotnosti z dela, ko so pogosto z mislimi še del delovnega procesa. Šele ko se od delovne situacije nekoliko oddaljijo, lahko pričnejo z dejanskim procesom okrevanja, ki vključuje prepoznavanje lastnih dejavnikov, ki so prispevali k izgorevanju, ter spremembo prioritet v življenju.'' Pomembno pa je tudi, da poznamo sebe, svoje odzive telesa in navsezadnje telo samo. ''Prepoznavanje lastnih dejavnikov ter sprememba prioritet v življenju sta temeljni predpogoj preventive ponovitev izgorelosti pri posamezniku. Zelo pogosto (po izkušnjah) to pomeni tudi spremembo zaposlitve. Vendar pa, v kolikor sami pri sebi ne izpeljemo sprememb, bomo prej ali slej spet tvegali izgorelost.''

Ne gre pa zgolj in samo za delo, temveč preplet različnih dejavnikov: ''Čeprav je izgorevanje na delovnem mestu ključno povezano z delovnimi obremenitvami, se pri posamezniku skoraj vedno izkaže, da so obremenitve (in manj učinkovite strategije spoprijemanja) prisotne tudi na drugih področjih ter je interakcija vsega tisto, kar pripelje do klinično pomembnih težav. S tega vidika je izgorelost vedno priložnost za temeljito življenjsko inventuro.''

Ob vsem tem se zdi, da se družbeni tempo še naprej stopnjuje. Kje klinična psihologinja vidi največ prostora za spremembe – pri delodajalcih, pri zdravstvenem sistemu ali pri tem, kako posamezniki razumejo svoje meje in odgovornost do lastnega zdravja? ''Samo in izključno pri posamezniku. Po mojih izkušnjah je najbolj osvobojajoče spoznanje, da smo sami odgovorni za to, da živimo življenje v vsakem trenutku, tako dobro, kot je možno. Ključ do bolj zadovoljnega življenja ni v službah duševnega zdravja ali pa v državni regulaciji, temveč je v tem, da opravljamo sistematičen in reden premislek glede tega, kaj nam je res pomembno in kako želimo živeti, ter da najmanj enako toliko kot svoje delo spoštujemo svoj prosti čas in počitek - da smo prisotni v vseh različnih trenutkih svojega življenja in ne zgolj orientirani na vikende in dopuste.''

To pa pogosto pomeni zelo prestrukturiran način razmišljanja oz., kot pove naša sogovornica, ''precej trajnostno reorientacijo iz imeti na živeti.'' Zaključuje, da preventiva ni nikakor spremljanje lastnih meja, temveč spremljanje smiselnosti obremenitev: ''Preventiva izgorevanja nikakor ni spremljanje lastnih meja glede količine obremenitev, veliko bolje je spremljanje smiselnosti obremenitev znotraj našega življenjskega konteksta (kar včasih pomeni tudi obdobja, ko večje obremenitve zavestno sprejmemo).''