"Če niste princesa, ne iščite princa na belem konju," ste nekoč dejali. Kaj ste s tem mislili?

Da pogosto pričakujemo nekaj, kar sploh ni realno pričakovati. Dobiti želimo nekaj, česar sami nismo pripravljeni dati. Zahtevamo recimo potrpežljivost, čeprav se sami ne potrudimo, da bi bili takšni. Želimo si, da bi nas nekdo zasul z ljubeznijo, vendar te nismo pripravljeni vrniti v isti meri. Mislim, da moramo najprej sami postati oseba, ki je zmožna dati veliko ljubezni, nato bomo lahko pritegnili partnerja, ki bo to znal vrniti.

Kaj pa sploh lahko pričakujemo od partnerja?

Vse, kar nam ta lahko da. Obstaja mit, da bomo bolj srečni, če bomo manj pričakovali. Ni treba, da pričakujemo manj, temveč da pričakujemo nekaj, kar je realno. In realno lahko pričakujemo vse, kar si zaslužimo. Zaslužimo pa si vse, kar lahko damo. Če znamo poslušati partnerja, če znamo z njim sočustvovati, če mu znamo stati ob strani, imamo pravico vse to pričakovati tudi od njega.

Kaj so realna pričakovanja? Nekoč ste dejali: "Pričakujemo lahko tisto, kar smo zahtevali desetkrat in dobili tridesetkrat."

Pogosto pričakujemo nekaj, kar nam partner ne more oziroma ne zna dati, nekaj, kar morda celo sami ne znamo sprejeti. Takšna nerealna pričakovanja nas nato pokopljejo. Povzročijo, da v določenem odnosu občutimo žalost veliko pogosteje, kot bi jo objektivno morali. Če smo pri partnerju toplino iskali desetkrat, dobili pa tridesetkrat, gre za pričakovanje, ki je v tem odnosu povsem realno. Če smo jo iskali desetkrat, dobili pa petkrat, bomo, če bo to ostalo naše pričakovanje, pogosto čutili razočaranje.

Ker je oseba enostavno takšna, kakršna je.

Tako je. Mi pa moramo nato oceniti, ali smo lahko s takšnim odnosom zadovoljni, ali smo lahko srečni z osebo, ki nam bo dala občutek topline petkrat, medtem ko ga bomo mi iskali desetkrat.

Če se sam trudim razumeti partnerja, on pa se mene ne trudi razumeti – to predstavlja problem. Niso pa problem karakterne razlike. Če je partner malo bolj temperamenten, ni s tem nič narobe. To ni vedno ovira. Je pa ovira, če se razlikujemo v tem, koliko smo v odnos pripravljeni vložiti. Če od odnosa pričakujemo različne stvari. Če se nahajamo v različnih obdobjih življenja. Vse to predstavlja problem.

Kakšno kompatibilnost bi morali iskati v odnosu?

Kompatibilni bi morali biti v svojih ključnih življenjskih načelih. Ni pomembno, da uživamo v isti vrsti sira in imamo isto najljubše mesto. Težave se pojavijo, če je ena oseba verna, druga pa vernike podcenjuje. Težave se pojavijo, če ena oseba misli, da je v življenju najpomembnejša družina, druga pa, da je najpomembnejša kariera. Svoja ključna življenjska načela definira vsak sam in se od posameznika do posameznika razlikujejo. Če se med partnerji ne ujemajo, pride do težav, ker si ne morejo izkazati dovolj spoštovanja.

Je mogoče, ko se zaljubimo, partnerja izbrati s tolikšno mero racionalnosti?

Ko se zaljubimo – ne. Takrat smo osebe z najnižjim inteligenčnim kvocientom na svetu. Ko se zaljubimo, partnerja najpogosteje idealiziramo, vidimo nekaj, kar z njim sploh ni povezano, vidimo tisto, kar si sami želimo, da bi obstajalo. Toda ko se zaljubljenost v določenem trenutku prelevi v ljubezen, začnemo osebo spoznavati takšno, kakršna je. To se lahko zgodi po treh minutah, najpogosteje se zgodi po treh mesecih ali letih. Takrat smo k odnosu sposobni pristopiti z dokajšnjo mero racionalnosti. Ker ljubezen ni iracionalna. V tem se razlikuje od zaljubljenosti.

Glede na to, da se zaljubimo povsem iracionalno, se nam torej lahko zgodi, da vedno znova ugotovimo, da je naše srce izbralo napačnega. Kako sploh najti pravega partnerja?

Najprej moramo poskrbeti, da naše srce ne bo ranjeno. Da bodo rane zaceljene, mi pa ne bomo ogorčeni nad celim moškim ali ženskim rodom oziroma jezni sami nase. Sicer pa ne obstaja en nasvet, ki bi bil v pomoč; ogromno jih je. Vendar bi rad poudaril, da vse skupaj zelo olajša, če se držimo pravila, da od začetka potencialnemu partnerju dopustimo, da nas spozna takšne, kakršni smo. Pogosto se zgodi, da se na začetku, da bi nekoga zapeljali, pretvarjamo … Toda mar ni bolje izvedeti, da nekdo ni pravi za nas po petih dneh kot pa po petih letih? Če potencialna partnerja odkrito pokažeta, kakšna sta, lahko hitro vidita, ali sta kompatibilna. Je pa seveda hkrati prav, da se trudimo svoj pravi jaz vedno izboljšati.

Veliko jih je. Recimo, da mislimo, da naše življenje brez partnerja ne more biti bogato in polno. Partner lahko naše življenje obogati, mislim, da je mogoče doživeti tisto pravo ljubezen, vendar je mogoče čutiti, da je naše življenje izpolnjeno tudi kadar nismo v partnerskem odnosu. Napaka je tudi, da mislimo, da druge osebe ne boli tisto, česar ji ne povemo. Če ji ne priznamo, da smo jo prevarali, ta oseba na določeni ravni to še vedno čuti. To ostane del tega odnosa.

Kaj bi še svetovali nekomu, ki je v partnerskem odnosu?

Da nikoli ne pristane na nekaj, kar ve, da si ne zasluži. Ljudje to pogosto imenujejo kompromis – sam to imenujem kompromitiranje. Kompromis je nekaj pozitivnega, ker ne živimo v pravljici, in zato noben odnos ni idealen. Toda pogosto ljudje pristanejo na nekaj, za kar sami pri sebi čutijo, da zanje ni dovolj dobro. Čutijo, da si zaslužijo več spoštovanja, da si zaslužijo partnerja, ki bo v odnos več vlagal, a kljub temu pristanejo na manj.

Bi se morali, da se ne bi zadovoljili s premalo, naučiti imeti bolj radi?

Tega ni lahko doseči, ker se ne moremo samo tako odločiti in se imeti bolj radi. Lahko pa se naučimo ceniti svoje vrline. Večina ljudi se na svoje prednosti sploh ne ozira, obsesivno se ukvarjajo s svojimi napakami. Ne mislim, da bi se morali ukvarjati samo s svojimi vrlinami. Toda občutek lastne vrednosti se lahko razvije na temelju spoštovanja svojih dobrih strani. Potem se je tudi lažje ukvarjati s svojimi napakami. Ta princip lahko uporabimo tudi pri iskanju partnerja. Če njegove vrline zelo cenimo, veliko lažje spregledamo napake.

Kako pomembno je pri iskanju partnerja pozitivno razmišljanje?

Je pomembno, vendar ne v tistem klasičnem smislu, ko se postavite pred ogledalo in si ponavljate, da ste glavna premija. To ničesar ne spremeni, pet minut se morda počutite malo bolje. Bolj pametno se je osredotočiti na vse, kar lahko nekomu damo. Ne razmišljamo, kaj želimo prejeti, ampak kaj lahko damo. Tako osvestimo svoje prednosti in to je zame pozitivno razmišljanje.

Kako aktivno bi morali pristopiti k iskanju partnerja?

Najti je treba pravo kombinacijo neke notranje in zunanje akcije. Truditi se moramo, da postanemo čim boljša, čim bolj notranje bogata oseba, da bi bili v trenutku, ko se partner pojavi, na partnerstvo sploh pripravljeni. Po drugi strani moramo zbrati dovolj poguma, da sprejmemo izzive, kot je, da osebi, ki nas prične zanimati, pošljemo kakšno sporočilo. Partnerja moramo iskati, vendar ne s pozicije: prosim te, vstopi v moje življenje, saj je to brez tebe prazno.

Danes pogosto slišimo, da je nekdo samski, ker je preveč izbirčen. Pogosto se o tem, da naj bi bile današnje generacije pri izbiri partnerja preveč izbirčne, govori z nekakšno negativno konotacijo. Kaj mislite o tem?

Včasih je kdo tudi preveč izbirčen. Toda po drugi strani bi lahko rekli, da so bili včasih premalo izbirčni. Generacije naših babic so se poročile z moškimi, ki so imeli tri krave in dovolj veliko posestvo, ne da bi se s to osebo pred poroko sploh kdaj dodobra pogovorile. Nisem prepričan, da so bili včasih bolj modri. Lahko bi rekli, da so morda iskali drugačne stvari. Bolj stabilen odnos, ne pa tudi ljubezni.

Sploh ženske se velikokrat pritožujejo, da ne obstaja dovolj dobrih moških. Se strinjate ali ne?

Zdaj sva pa na bolj tankem ledu (se zasmeji). Sam ne bi rekel, da ne obstaja dovolj kvalitetnih oseb moškega spola. Vsaka ženska vendar išče samo enega. Ne potrebuje torej, da je v Ljubljani dvesto tisoč moških, ki so dovolj zreli za partnerski odnos; potrebuje samo enega in mislim, da tega lahko najde. Je pa res, da morda ženske lažje sprejmejo, da morajo na sebi nekaj popraviti. Moški ego si tega pogosto ne dovoli priznati.

Pa lahko nekoga spremenimo?

Direktno ne bi smeli nikogar poskušati spremeniti. To pomeni, da partnerju ne bi smeli nikoli narekovati, kako bi moral razmišljati, kako bi se moral počutiti, kaj bi moral delati. V vsakem partnerskem odnosu je namreč ključna enakopravnost. Če ena oseba prevzame večjo vlogo, ne gre več za enakopraven ljubezenski odnos, temveč za odnos starša in otroka. Lahko s svojim primerom pokažemo, zakaj je nekaj dobro in nekaj slabo; ne moremo pa neposredno narekovati, kako bi se morala določena oseba spremeniti.

Zakaj mislite, da je toliko odnosov slabih? Zakaj je toliko ločitev?

Odnosi so zelo zapletena stvar. Za vsak odnos bi se morali močno truditi in veliko ljudi tega ne počne. Nehajo se truditi, ko se poročijo ali postanejo starši. Osredotočijo se na otroke ali na delo in mislijo, da se bo odnos vzdrževal kar sam. A se ne bo.

Kaj pa svetujete tistim, ki se morajo spoprijeti z bolečim koncem ljubezni?

Ko se odnos konča brez tistega pravljičnega: srečno sta živela do konca svojih dni, mnogi to sprejmejo kot svoj neuspeh. Toda tudi, kadar se je odnos končal zelo slabo, to ne pomeni, da se iz te izkušnje ne moremo naučiti nekaj koristnega o sebi, ljubezni, moških, ženskah ali partnerstvu. Uspeh je tudi, če nas odnos nauči, česa si v življenju ne zaslužimo ali česa si ne želimo.

In za konec – kaj je zakon privlačnosti, o katerem ravno tako pogosto govorite?

Zavest, da nismo nemočen list, ki ga veter vrtinči, kakor se mu zahoče. Od naših misli in dejanj je odvisno, kaj se nam bo v življenju dogajalo. Vseh vidikov svojega življenja seveda ne moremo nadzirati. A če vase dvomimo, privlačimo ljudi, ki naše dvome samo potencirajo. Če imamo zdrav občutek lastne vrednosti, po drugi strani privlačimo ljudi, ki so to sposobni prepoznati. S svojimi mislimi in dejanji privlačimo določene situacije oziroma ljudi.