Izgorelost je psihosomatska bolezen. Tako imenujemo telesne bolezni ali bolečine, ki izvirajo iz psihičnih težav, kažejo pa se s telesnimi znaki. Začne se tako, da se znajdemo v situaciji, kjer se ukvarjamo le še z opravki, dolžnostmi in obveznostmi ter pozabimo na lastno veselje in užitek, pove Tina Bončina, dr. med., zdravnica in psihoterapevtka. 

Najprej se torej pojavijo psihične težave?

Nekomu bo projekt v službi napor, drugemu izziv. Ko postane napor, je pri tej osebi ves čas aktiviran stresni odziv, kar čez čas pomeni vrsto fizičnih posledic. Ko telo ne zmore več, zboli.

To se zgodi ljudem, ki ne počnejo več ničesar, kar jih polni. Na primer, če ste osem ur v službi in ne opravite vsega, ostanete dlje ali delo odnesete domov. Nekateri so za dodatno delo plačani, mnogi nimajo tega zadoščenja. Doma so lahko še otroci, družina. Včasih se imate z otroki krasno, se igrate. Lahko pa jim morate pomagati pri učenju za test, ki je naslednji dan, morda jih morate spodbujati, da se učijo. Morda so imeli slab dan in jih morate tolažiti. Potem ukvarjanje z otroki lahko postane dodaten napor. Treba pa je še do svojih staršev, treba je počistiti hišo, zdravo skuhati, potelovaditi … Veliko je opravkov. Kdaj pa uživamo?

Potem se vam lahko zgodi, da greste na kavo s prijateljico. Veselite se, da boste lepo poklepetali. A vam izlije ves gnev, ker se je skregala z možem in ima težave v službi. Pa ste spet ob eno veselje.

Na koncu vsakdana ste tako utrujeni, da zvečer ne greste več nikamor. Ne greste v kino, ne greste v gledališče ... Namesto tega sedite pred televizijo. Nekaj na hitro pojeste, ker nimate časa, da bi pripravili kaj res dobrega, se usedli za mizo in to z užitkom počasi pojedli. Življenje začne polzeti med prsti in potem toliko spolzi, da človek postane nezadovoljen.

To torej vodi v izgorelost. Morda še kaj?

Danes nekateri zaposleni in vodje niti ne štejejo več, koliko časa so ljudje v službi. Gledajo samo, ali je vse narejeno. To lahko povzroči, da so ljudje v službi tudi po 12 ur ali več. Enkrat to človek plača.

Imate občutek, da je izgorelosti vse več?

Težko ocenim, ali je tega več ali bolje prepoznavamo stanje. Se pa ljudje vedno bolj bojijo za obstoj. In Slovenci že tako nismo takšni, da bi hitro pustili službo, tudi če nam je grozno. Ko je na delovnem mestu kaj narobe, ne ukrepamo hitro. Raje se še bolj potrudimo.

In tisti, ki so nagnjeni k izgorelosti, se vedno bojijo za službo in finančno stanje. Ne znajo učinkovito zaščititi svojih meja, ne znajo reči: ne. Bojijo se, kaj se bo zgodilo, če kaj odklonijo.

Druga plat so osebe, ki bi rade izkoristile vse priložnosti v življenju. To jim je zanimivo in to in to in še tisto …

Če bi to primerjali s fizičnim naporom – vi lahko en vikend obrežete vsa drevesa na vrtu, pograbite vso listje in greste še na Triglav. Ne morete pa tega delati vsak vikend.

Treba si je vzeti odmor. In treba je postati zaskrbljen, ko ugotovimo, da več ne uživamo v življenju.

Če se zbujamo utrujeni, če več časa posvečamo drugim kot sebi, če nikoli nimamo časa zase, če prevzamemo določene obveznosti in nam je potem žal ... Takrat je čas, da se ustavimo.

Ljudje postanejo tudi razdražljivi in cinični. Nehajo se družiti, zapirajo se vase, življenje je le še rutina. Pogoste so motnje spanja. Ljudje se ponoči zbudijo in začnejo razmišljati. Pogosto gre za ljudi, ki ne znajo počivati. Da bi se sredi dneva ulegli na kavč, jim je potrata časa.

V enem trenutku pa lahko telo torej povsem odpove.

To je že zelo razvito stanje. Najprej so spremembe bolj vedenjske in čustvene. Bolj smo vzkipljivi, lažje se zapletamo v konflikte, neprespani smo, boli nas križ …

Vedno pogosteje se ljudje tudi zatekajo v odvisniška vedenja – več cigaret, več alkohola. Nekateri tudi v preveč športa. Mislijo, da morajo biti le bolj telesno pripravljeni, potem bodo zmogli tudi več ostalih naporov.

Potem pa telo čedalje večkrat zboli. Ponavljajo se vnetja mehurja, angine, bolečine … Človek ima višji pritisk, povišan holesterol, kar naenkrat se lahko pojavijo kakšne alergije.

Izmenjujejo se obdobja zagona in obupa. Enkrat si človek govori: saj bo, samo malo stisnem. Potem si misli, da je vse brez veze. Pa spet: saj bo šlo.

Taki valovi so lahko prisotni nekaj časa. A ko enkrat posameznik doživi kolaps, mu telo sploh ne dovoli več vstati. To se imenuje adrenalni zlom. Takrat je že zelo hudo. Človek potrebuje več let, da se sestavi, da se zaceli. Ampak pred tem je že veliko znakov, ki mu dajejo priložnost, da se ustavi.

Dodati moram še, da so pogost spremljevalec druge psihične motnje – anksioznost, depresija … Kar je razumljivo, saj gre za človeka, ki je ves čas nezadovoljen s sabo, z odnosi, z delom, z vsem … Ta žalost lahko postane nekaj bolj resnega. Tudi tesnoba je pogosta – ta vseobsegajoč strah, da bo nekaj zelo narobe.

Po kolapsu je nujen daljši bolniški stalež, da si človek opomore. Je to pri nas težava?

Nujna je daljša bolniška odsotnost, s čimer so pri nas res kar težave. Najbolje bi bilo, če bi jo ljudje takoj po diagnozi dobili odobreno za vsaj eno leto. Čeprav telo pogosto potrebuje še več časa, da si opomore. A če bi človek vedel, da ima pred seboj vsaj eno leto časa, da si opomore in zaživi drugače, bi mu bilo pri srcu zagotovo lažje. Težko je v takem stanju vsak mesec biti pred komisijo.

Najprej se mora človek sploh umiriti. Okrepiti izčrpano telo. Ker to so tudi hipovitaminozna stanja, prebava je čisto iztirjena, veliko je bolečin. Potrebno se je naspati, se odpočiti.

Potem šele lahko začne nekdo razmišljati, kaj ga je pripeljalo do tega. Težko je danes zboleti in jutri že delati na sebi na psihoterapiji.

Značilno za ljudi, ki se jim to zgodi, je tudi, da so na začetku še polni želje, da bi delali, so polni deloholizma. Ampak enostavno ne zmorejo več. Ko se čisto malo pozdravijo, ko čisto malo pridejo k sebi, bi se spet radi zagnali v delo. Toda tako ne gre. Včasih tudi kdo pride in reče: vi mi samo povejte, kaj naj naredim in bom vse naredil, da bom bolje. Toda ne pozdraviš se tako, kot si zbolel.

Pogosto je to bolezen uspešnih ljudi, ljudi, ki so veliko delali in večinoma tudi veliko dosegli. To so ljudje, ki so bili navajeni delati ne 100-odstotno, ampak 160-odstotno. In ko bi morali začeti delati recimo 80-odstotno, imajo občutek, da to ni dovolj dobro. Po domače rečeno: nov način dela se jim lahko zdi kar malo šlampast.

Ni se lahko spremeniti.

Preprečevanje izgorelosti bi morala biti tudi naloga vodje. V ekipi so vedno ljudje, ki so po domače povedano vlečne kobile. In te ljudi je treba namensko zaustavljati ter motivirati tiste, ki ne delajo toliko, ki lahko te prve morda tudi izkoriščajo. Vsaka ekipa po drugi strani potrebuje različne člane, tudi takšne, ki so bolj flegmatični. Oni prinesejo nekaj več lahkotnosti, mirnosti. Tisti, ki niso preveč natančni, ampak raje vse naredijo čim hitreje, pa poskrbijo, da so stvari narejene v roku. Perfekcionist bi lahko namreč na enem projektu delal v nedogled, zanj nikoli ni dovolj dobro narejeno, vedno se da izboljšati.

Ob zunanjem šefu nam nekaj ukazuje tudi notranji, kar je problematično predvsem za samozaposlene. A to je tisti šef, ki smo si ga ustvarili sami in ga lahko spremenimo. Če notranji šef govori, da se moramo oglasiti na telefon tudi čez vikend in takrat takoj nekaj narediti za službo, se moramo zavedati, da je to naša lastna odločitev. Pomembno je postaviti meje in se odločiti, kaj nam je bolj pomembno: zdravje in veselje ali služba in denar.