Dr. Šigeaki Hinohara je bil, kot poroča BBC, na Japonskem zelo znan kot nekdo, ki se je trudil, da bi bilo v zdravstvenem sistemu čim več preventive. Vodil je pet zdravstvenih fundacij in dosegel, da ima v japonskem sistemu zdravstva vsak državljan pravico do vsakoletnega podrobnega pregleda pri svojem zdravniku. Bil je tudi vodja bolnišnice St. Luke v Tokiu. Za Japonce pa je bil zgled tudi zaradi svojega polnega in kakovostnega življenja. Pred smrtjo je za časnik Japan Times povedal še svoje zadnje besede, kako meni, da je treba živeti.

Hinohara pravi, da ni imel povsem zdrave prehrane. Da ni živel uravnoteženo. Da ni veliko spal. Delal je tudi po 18 ur na dan 7 dni v tednu. Kaj pa je torej njegova skrivnost?

Tu je nekaj njegovih zadnjih misli:

Energija pride iz dobrega počutja – ne iz tega, da smo zdravo jedli ali veliko spali.

Telesa ni dobro utrujati s preveč pravili, kot so, kdaj in kako moramo jesti, kdaj moramo spati. Spomnimo se, kakšni smo bili kot otroci. Ko smo se zabavali, smo pogosto pozabili jesti ali spati. Takšen odnos do življenja lahko imamo tudi kot odrasli.

Če želite živeti dolgo, ne bodite pretežki.

Ni potrebe, da bi se kadar koli upokojili. Če se morate upokojiti, bi se morali pozneje kot pri 65. letih. Ta meja je bila določena pred pol stoletja, ko je bila življenjska doba 68 let. Danes ljudje živimo dlje in lahko dlje tudi delamo. (Seveda zdravnik govori o delu, ki je človeka vredno in ga razveseljuje ter polni s pozitivno energijo. Žal je danes takih delovnih mest vse manj. Op. p.)

Bolj bi morali ceniti zdravilno moč druženja z živalmi in poglabljanja v umetnost. Zdravniku ne bi smeli takoj verjeti, ko vam predlaga določeno testiranje ali poseg. Vprašajte ga, ali bi se enako odločil, če bi pred njim sedel njegov bližnji. V resnici zdravnik ne more vsega pozdraviti in velikokrat z operacijo le povzročamo dodatno bolečino.

Vzrok bolečine je lahko skrivnosten, in to, da se zabavamo, je najboljši način, da jo pozabimo. Bolnišnice pa so pozabile na osnovno potrebo bolnikov – vsi se želimo zabavati. V bolnišnici St. Luke smo tako imeli terapije z glasbo in živalmi ter umetniške urice. Samo znanost ne more pozdraviti ljudi ali jim pomagati. Znanost nas vse obravnava skupaj, bolezen pa je individualna. Vsak posameznik je drugačen in bolezni so povezane z njihovimi srci. Da bi lahko spoznali bolezen in pomagali ljudem, potrebujemo humanistične vede in umetnost, in ne le medicine.

Zanimiv pogled na življenje človeka, ki je v njem užival, naredil veliko dobrega, pomagal ljudem in na koncu umrl zadovoljen sam s sabo.