Nova raziskava ameriške spletne strani WebMD je pokazala drugačno podobo žalovanja, kot si jo predstavljamo na prvi pogled. V raziskavi, kjer je sodelovalo 1084 odraslih Američanov, se je pokazalo, da si večina ljudi, ki žaluje, ne želi izraza podpore prebrati iz družbenih omrežij. Večini se to zdi nepotrebno, moteče ali nesmiselno. Pravzaprav se je le redkim to zdela dobra ideja. Celo izven družbenih omrežij večina ljudi čuti pritisk, da bi morali biti po treh mesecih znova polni življenja in veseli, a v resnici žalovanje večinoma traja leto dni ali več.

V študiji se je pokazalo, da je skoraj dve tretjini udeleženih žalovalo v preteklih treh letih, tudi iz drugih razlogov kot izguba ljubljene osebe. Žalovali so lahko tudi zaradi izgube službe, kariere, prijatelja, imetja ali dobrega zdravja. Veliko izmed njih je doživelo simptome, ki niso tipično povezani z žalovanjem. Nekateri so občutili le jezo in ne žalosti, spet drugi nepopisno utrujenost, nekateri so dobili fizične simptome, kot je nespečnost.

Kako torej pomagati prijatelju, ki žaluje? O tem je za britanski Mail Online spregovoril dr. Seth Gillihan, profesor psihologije iz Univerze Pennsylvania, ki pravi, da se najpogosteje tega lotimo tako, da gremo v akcijo. ''To je precej pogosto. Vsi skušamo narediti eno od dveh stvari. Želimo 'popraviti' posameznikovo žalovanje, ga odvzeti ali ga zmanjšato. Rečemo lahko na primer, da smo presenečeni, da je posameznik tako razburjen zaradi neke stvaru. Ali skušamo ponuditi nasvet: 'To in to je pomagalo moji teti, ko je izgubila svojega moža.',' pojasnuje Gillihan. Kot pravi, vse to izrečemo dobronamerno, a hkrati naše besede žalujočemu ne pomagajo. Druga možnost, ki jo običajno naredimo je, da preprosto izginemo. ''Ali naredimo preveč ali pa naredimo premalo. Najprej smo na voljo in rečemo, žal mi je, a vse se zgodi z razlogom, morda bi moral prebrati to in to knjigo. Nato pa po relativno kratkem obdobju izginemo iz njihovega življenja.''

Raziskava je pokazala, da so najpogostejše besede tolažbe, ki jih ljudje prejmejo, ko žalujejo, ko jim nekdo reče, da bi lahko bilo hujše, svetuje, naj gredo čim prej naprej, poda nekaj nasvetov ali sožalje izrazi na družbenem omrežju. A redko so ti ukrepi učinkoviti in pokazalo se je, da okoli 40 odstotkom ljudi prinašajo še slabše občutke.

Kako se spopasti z žalovanjem?

Pred pedesetimi leti je švicarsko-ameriška psihiatrinja dr. Elisabeth Kubler-Ross prvič revolucionarno predlagala, da je ljudem treba dati čas, da žalujejo in da teh občutkov ne smemo pomesti pod preprogo, kot je bilo to običajno dotlej. Leta 1969 je objavila knjigo, v kateri je zapisala, da žalovanje poteka v fazah. Gre za občutke, ki se v tem procesu pojavijo in med njimi se posameznik spopada z zanikanjem, jezo, pogajanjem, depresijo in sprejemanjem. Takrat je bila njena ideja kontraverzna, saj je veljalo, da je žalovanje možno premagati z logiko.

Danes je Kubler-Rossov model veliko bolje razumljen in vedno več ljudi se zaveda, da je žalovanje proces, ki potrebuje čas. In da je čas prebolevanja za različne ljudi drugačen.

Družabna omrežja so pogosto tolažba za naša čustva in izražanje sožalja preko njih ali pošiljanje sporočil v izraz podopore, pomeni, da vam ni vseeno, a kljub temu to predstavlja situacijo, kjer težavo ovijemo v celofan in nanjo položimo pentljo, pravi dr. Gillihan.

''Namesto, da bi se usedli z osebo in bili prisotni v njegovem žalovanju, se temu izognemo, predvsem zaradi našega neudobja ob soočanju z izgubo. Preprosto želimo pospešiti proces žalovanja.'' Kot pravi psihoterapevt je najboljši pristop, da smo prisotni in pokažemo, da smo v oporo. ''Če bi bili večkrat tam na voljo in naredili manj, bi v resnici naredili več,'' je dejal. ''Biti manj aktiven in biti bolj prisoten. Samo sedeti z osebo in prisluhniti, če želi govoriti o kakšni stvari ali z njo le gledati televizijo. Morda nočejo govoriti o svoji izgubi, a lahko počnejo kaj drugega, da se nekoliko spočijejo od žalovanja. Najboljši nasvet je, da damo človeku prostor, rečemo manj in namesto, da veliko govorimo in veliko naredimo, preprosto smo tam.''