Kako se kaže odvisnost od alkohola?

Ljudje, ki so od alkohola odvisni, so si med seboj zelo različni. Obstaja več tipov odvisnikov. Eden izmed njih je človek, ki mora vsak dan popiti določeno količino alkohola v določenih časovnih razmakih, sicer se mu začnejo kazati znaki odtegnitve (tresenje rok, potenje, čustven nemir itd.). Ti ljudje torej takrat, ko redno pijejo, delujejo na zunaj »normalni«, lahko celo nikoli niso vinjeni, vendar njihov organizem brez alkohola ne more urejeno delovati. Drug tip odvisnih ljudi je odvisnih tako, da nimajo nadzora nad alkoholom. Po več dni ali cel mesec so lahko trezni, nič ne pijejo, ko pa začnejo piti, spijejo več, kot so nameravali, in se največkrat hudo opijejo. Lahko je človek odvisen tako, da si doliva alkohol čez dan, občasno pa izgubi nadzor in se hudo opije. Prav tako je lahko človek na začetku odvisnosti ali je že zelo intenzivno odvisen. Škoda zaradi odvisnosti, ki jo ta človek dela drugim in sebi, je lahko majhna ali tako huda, da uniči človekovo usodo in označi več generacij.

Kaj povzroča odvisnost?

Nikoli ne gre za en sam vzrok, ampak gre za kombinacijo več dejavnikov, kot so: geni, okolje, osebni prispevek človeka s svojim vedenjem in psihološkimi značilnostmi ter značilnosti alkohola samega. Nekateri ljudje so po raziskavah bolj nagnjeni k temu, da lahko razvijejo neko odvisnost, tako je kar polovica prispevka k odvisnosti od alkohola genska nagnjenost. Na primer dva človeka pijeta alkohol zelo pogosto v velikih količinah in imata podobne okoliščine življenja; tisti, ki ima gensko nagnjenost k odvisnosti, bo postal odvisen, tisti, ki te nagnjenosti nima, pa morda ne. Poleg tega so pomembni še vplivi okolja, to so vplivi, ki jih dobimo v družini, v kateri odraščamo (družina lahko prispeva k odvisnosti po dveh poteh – ali ker spodbuja oziroma preveč dopušča tvegano uživanje alkohola ali zato ker so v družini prisotni zelo problematični odnosi, lahko je prisotno oboje), vplivi v samem okolju (če želimo biti član določene družbe, moramo redno uživati alkohol), ne nazadnje tudi družbene norme do alkohola – ali je cela družba pretirano naklonjena alkoholu ali ima ustrezna pravila vedenja s pitjem itd. Tudi ljudje sami imamo določene lastnosti, ki nas naredijo bolj ranljive, na primer da se težko upiramo pritiskom družbe; osebnostno zelo različni ljudje lahko postanejo odvisni – na primer zelo razvajeni, ki niso pripravljeni prenašati nobenih frustracij, ali taki, ki so nase v življenju prevzemali veliko preveč obveznosti in jim alkohol pomeni način pomirjanja.

Na kakšen način poteka zdravljenje?

Glede na to, da obstaja različen tip odvisnikov, obstajajo tudi različni tipi zdravljenja. Tisto, kar je skupno vsem oblikam pomoči, je, da mora odvisen človek doživeti bolezenski pritisk in hkratni podporo k spremembi. Odvisen človek mora začutiti, da ima zaradi odvisnosti določene probleme, izgube, ki so tako pomembne zanj, da začenja misliti, da res mora, kaj narediti. Pravimo, da mora odvisen človek doživeti bolezenski pritisk, ki je dovolj intenziven in dovolj dolgo traja. Če na delovnem mestu nekomu večkrat rečejo, naj že neha piti, to ni bolezenski pritisk. Bolezenski pritisk je, da mu v službi zagrozijo, da bo izgubil službo, če se ne bo zdravil, in to resno mislijo. Poleg tega sta potrebna še podpora in upanje, da se je mogoče spremeniti. Če zaposlenega človeka po zdravljenju ne čaka služba, se bo težko potrudil. Poleg tega je bolezenski pritisk za različne ljudi različen: nekateri se odzovejo na zahtevo službe (to najbolj učinkuje pri moških), nekateri na zahtevo družine, ki noče več tolerirati odvisnosti, nekateri po telesni bolezni, odvzemu vozniškega dovoljenja itd. Nekateri odvisni ljudje, ki so biološko malo zasvojeni in so osebnostno nagnjeni k odgovornosti, lahko po določenem bolezenskem pritisku prekinejo pitje sami in se nato tudi ustrezno prilagojeno vedejo. Pravimo, da so sposobni samoozdravitve. Če odvisen človek vedno znova za določen čas prekinja pitje in potem vedno znova začne, samoozdravitve ni zmožen in potrebuje organizirano pomoč.

Kje lahko alkoholiki poiščejo pomoč?

Za manj zasvojene ljudi, ki imajo ohranjena delovna mesta in pomembne intimne vezi, praviloma zadostuje ambulantno zdravljenje. Pomoč je mogoče poiskati tudi v alkoholoških dispanzerjih pri vseh psihiatričnih bolnišnicah in pri določenih zdravstvenih domovih v Sloveniji. Določene oblike pomoči pri spreminjanju odvisniškega vedenja je mogoče poiskati tudi v institucijah s področja socialnega dela ali zunaj institucij, na primer v skupinah samopomoči oziroma pri Anonimnih alkoholikih. Pri tem bi poudarila, da lahko nekaterim iskanje pomoči zunaj uradnih alkoholoških ambulant zelo pomaga, nekaterim pa ne, ker v teh oblikah ne morejo dobiti medicinskih oziroma psihiatričnih in psihoterapevtskih intervencij, ki so potrebne, če ima človek bolj zapleteno obliko odvisnosti – na primer ima poleg odvisnosti težave z depresijo, kronično tesnobnostjo, ima zelo zapletene posledice svoje odvisnosti, je zelo biološko zasvojen itd. V takih primerih je treba poiskati pomoč v omenjenih alkoholoških dispanzerjih.

Zakaj je pomembna psihoterapevtska pomoč in kakšne so faze zdravljenja?

Zdravljenje pomeni opustitev alkohola, kar ni lahko, nadalje pa spreminjanje čustvovanja, načina razmišljanja in vedenja tako, da bo mogoče in smiselno živeti brez alkohola. Nekateri ljudje opustijo alkohol – abstinirajo, vendar ne naredijo premika k boljšim odnosom. Včasih so takim ljudem rekli »suhi alkoholiki«. Ravno zato je potrebna psihoterapevtska pomoč, da bodo lahko ljudje preboleli svoje izgube in škode, ki so nastale zaradi alkohola, in da bodo lahko živeli bolj odgovorno in sproščeno hkrati. Prva faza zdravljenja je pripravljalna, ko se človek postopno motivira za spremembe, nekateri v tem času potrebujejo intenzivno medicinsko pomoč, ker imajo hude odtegnitvene težave. V intenzivni fazi zdravljenja se stopi v proces intenzivnih doživljajskih in vedenjskih sprememb. Nato priporočamo daljše obravnave v smislu vzdrževanja doseženega, ki jih ljudje najpogosteje izvajajo v neki skupini, nekateri tudi v smislu partnerske, družinske ali tudi individualne psihoterapije. Če nekdo ne more nehati piti, če ima hude probleme v službi in družini, ima resne telesne posledice ali dodatne duševne težave, je zanj primerno, da intenzivno fazo zdravljenja opravi v bolnišnici na oddelku za zdravljenje odvisnih od alkohola. Večinoma zdravljenje poteka v obliki psihološkega zdravljenja (pri odvisnem človeku se krepi motivacija za spremembo, vliva upanje, postopno sooča z izgubami, spodbuja njegove zdrave potenciale, trenira nove načine obvladovanja vsakdanjika, predelujejo se tudi morebitne probleme iz primarne družine in iz aktualnih odnosov, ki niso nujno povezani z alkoholom); občasno je treba kombinirati tudi zdravljenje z zdravili (na primer pri odtegnitvenih stanjih, z antidepresivi pri kroničnih sočasnih depresijah, s stabilizatorji razpoloženja pri bolezenskem nihanju razpoloženja itd.). Se pa za zdravljenje ne uporablja zdravil, ki lahko povzročajo zasvojenost.

Kako uspešno je takšno zdravljenje?

Zdravljenje odvisnosti je dokazano učinkovito. Pregled kliničnih raziskav pokaže, da je 12 mesecev po intenzivnem zdravljenju od 40 do 60 odstotkov pacientov treznih, od 15 do 30 odstotkov je uporabljalo bistveno manjše količine alkohola, zmanjšala se je socialna patologija, izboljšalo se je osebno zdravje. Rezultati zdravljenja so podobni ali celo ugodnejši kot pri zdravljenju diabetesa, astme in hipertenzije, kjer recidivi bolezni niso tako negativno označeni kot pri odvisnosti. Del odvisnih pacientov (okrog 20 odstotkov) potrebuje le eno zdravljenje za dolgoletne ugodne spremembe, del (okrog 40 odstotkov) ima ugodne izkušnje z zdravljenjem, a doseže ugodno stabilno spremembo po nekajkratnih recidivih, okrog 40 odstotkov pacientov pa ima negotovo prognozo (polovica teh zaradi zelo izrazite in zelo kompleksne zasvojenosti, polovica ker nimajo motiva za zdravljenje). Torej ima najmanj 60 odstotkov odvisnih pacientov dolgoročno dobro prognozo zdravljenja. Delu pacientov z neugodno prognozo lahko vsaj omilimo izraženost njihove odvisnosti.

S kakšnimi psihološkimi stiskami se soočajo alkoholiki pri zdravljenju?

Del odvisnih ljudi je psihološko zelo neodzivnih na škodo, ki jih povzroča njihova odvisnost. Lahko so taki zato, ker jih je alkohol tako organsko in duševno spremenil, ali zato, ker se psihološko branijo pred neprijetnim soočanjem z realnostjo. Ta tip odvisnih ljudi deluje tudi v abstinenci tako, kakor da ne čutijo nobenih stisk, ampak čutijo stiske samo ljudje okoli sebe. Pri teh ljudeh se psihološka pomoč usmerja v to, da se sprijaznijo z realnostjo in da prevzamejo odgovornost za zdravljenje. Drug del odvisnih pa se tako pretirano obsoja in sramuje zaradi odvisnosti, da jih je treba pomirjati. Nadalje je vsak odvisen človek postavljen pred proces sprijaznjenja z odvisnostjo, to je z dejstvom, da drugi, ki niso zasvojeni, lahko uživajo alkohol, oni pa ga zaradi svoje spremenjene možganske biologije ne morejo, ker bi se zaradi ponovnega pitja ponovno sprožili stari problemi. Nekateri odvisni ljudje imajo smolo, da ostaja njihovo uravnavanje stresa v abstinenci nevrobiološko moteno še več mesecev, torej so bolj občutljivi za vsakdanje težave. Stiske se lahko pojavljajo na več ravneh – od občutkov samoobtoževanja, doživljanja jeze tistih, ki so jih prizadeli z odvisnostjo in jih prej niso slišali, doživljajo pritiske okolja, naj začne zopet piti ("samo malo ti ne bo škodilo"), nekateri ostanejo zelo osamljeni, ker več ne pijejo; nekateri ne vedo, kako po novem preživljati prosti čas. Mnogim odvisnim ljudem se po zdravljenju zgodi prehodna krivica: dokler so pili, niso veljali za problematične, ko pa so se zdravili, so dobili stigmo alkoholika – kar je paradoksno, saj ravno v tej fazi zopet postajajo vredni zaupanja. Zdravljen odvisnik potrebuje veliko podpore sebi naklonjenih ljudi, da vztraja v abstinenci in načrtovanih spremembah, da zaradi vseh teh neugodnih doživljajev ne reče, saj je vseeno ali nikoli ne bo bolje. V zdravljenju je zelo pomembno, da zdravljenci doživijo določene zahteve, bremena, ki jih morajo izpeljati, hkrati pa so pomočniki pri tem naklonjeni in zelo potrpežljivi. Ne obstaja eno samo zdravljenje, ki bi bilo najboljše za vse, in če kdo tako trdi, je zavajajoč. Različnim ljudem v različnem obdobju odvisnosti pomagajo različni programi zdravljenja.

Se alkoholik po zdravljenju vse življenje bori z mislijo na alkohol?

Odvisni ljudje že zaradi različne stopnje biološke zasvojenosti občutijo različno močno hlepenje po alkoholu. Nekateri imajo to hlepenje izraženo malo, nekatere pa zelo muči, čeprav so psihološko zelo motivirani, da bi prenehali piti. Takim lahko omilimo hlepenje tudi z določenimi zdravili, ki jih predpišemo za od tri do 12 mesecev. Seveda zdravila le zmanjšajo biološko željo, psihološko pa mora človek najti razloge za osebno zavzetost pri abstinenci. Napredek v zdravljenju je, ko odvisen človek sploh zazna svojo željo. Situacija v odvisnosti je taka, da se odvisnemu človeku tudi v abstinenci poraja zelo močna želja po alkoholu in takoj reagira z vedenjem – poišče alkohol. Vmesne faze, da bi zavestno razmišljal, da čuti željo po pitju, v začetku odvisnik sploh nima. V zdravljenju se impulzivno-kompulzivni del reagiranja pomirja in odvisni ljudje lažje vključujejo tudi procese mišljenja in s tem samobvladovanja. Če odvisen človek začuti željo, mora imeti že pripravljen načrt, kako ji ne bo podlegel – ali bo koga poklical, ali bo napravil nekaj telesnih vaj, ali bo pazil, da pol ure ne gre iz prostora, ali se bo spomnil na zanj dragocene odnose ipd. Če bo ob taki prebujeni želji šel »na kavo« tja, kjer je včasih pil pivo, ali se bo ženska izognila stiku z družino, da bo lahko sama doma in pila (ker je ponavadi pila v samoti), potem bodo verjetno recidivirali. Večina odvisnih ljudi mora torej dobiti izkušnjo, da željo prepoznajo, da imajo načrt za obvladovanje želje in da imajo razloge, zakaj bi se trudili. Naučijo se prepoznavati, kateri dražljaji še povečujejo hlepenje (določeno čustvo ali občutek dolgčasa, napetost, vonj po alkoholu, veseli dogodki, gledanje steklenic z alkoholom ...) in katerim se morajo v začetnih mesecih izogniti. Nekaterim situacijam s pitjem se ne morejo izogniti in se morajo naučiti, kako bodo rekli ne in pri tem vztrajali. Če imajo tak načrt, praviloma uspejo. Želja po alkoholu se v prvem letu abstinence postopoma umirja in po dolgi abstinenci izzveni. Izjemno pomembno je, da so v tem začetnem času obdani vsaj z nekaj ljudmi, ki njihovo abstinenco podpirajo, se je veselijo in ki je ne otežujejo. Ravno pri tem so različne skupine zdravljencev v izjemno pomoč. V začetni abstinenci je izjemnega pomena, da človek misli, kaj počne, da torej čim več vključuje v svoj vsakdan razum in ne da se samo vede avtomatizirano – v takem primeru bo lahko avtomatizirano recidiviral. V kolikor pa tudi v dolgotrajni abstinenci ljudje doživijo željo po alkoholu, jo znajo dobro obvladati. Vsi ljudje se moramo glede česa paziti; odvisen človek, ki se je uspel v sebi posloviti od alkohola in ki se je postopno sprijaznil s tem, da je odvisen in da ne more po malem piti in ki je ponosen na svoj dosežek zdravljenja, je praviloma varen in lahko živi sproščeno, brez želje po alkoholu. Manjši del odvisnih pa lahko zelo dolgo doživlja veliko mučenja z željo.

Zakaj se alkoholiki tako težko odločijo za zdravljenje?

Ljudje smo narejeni tako, da se bistveno spremenimo šele takrat, ko je to treba, in ne takrat, ko bi to bilo koristno. Bolezenski pritisk sem že omenila. Odgovornost okolice, svojcev, sodelavcev je v tem, da odvisnega soočimo z njegovim vedenjem in da mu pomagamo pri njegovi borbi z odvisnostjo. Ljudje, ki so postali odvisni, niso postali odvisni zanalašč, ampak so začeli piti iz razlogov, kot pijejo nezasvojeni ljudje. Odvisnost ni samo zasebna bolezen, ampak se razvija tudi tako, da je problematičen način pitja na neki način za okolico predolgo sprejemljiv. Lahko razumem, da se težko odloči za zdravljenje nekdo, ki še nima hujših problemov in poskuša sam vplivati na pitje; nikoli pa se nisem mogla sprijazniti s tem, da v nekaterih družinah otroci doživljajo dolgoletno trpljenje, strah, pa od nikoder ni pritiska, da bi se npr. odvisen oče zdravil. Svojci so zaradi strahu lahko izgubili upanje, so depresivni – enostavno bi morala intervencija priti v takih primerih zunaj družine. V Sloveniji bi se morali o tem veliko pogovarjati, si dajati ideje, kako pomagati, saj je odvisnost od alkohola izjemno pogosta in je nacionalna patologija. Zdravljenje odvisnosti bi moralo postati v naših razmerjih nekaj običajnega. Izjemna škoda je, da je odvisnost pravzaprav relativno dobro dostopna zdravljenju, da pa ljudje v svoji osebni bolečini tega ne morejo videti.