Ali je perfekcionizem destruktiven?

Samo stremenje k odličnosti morda res ni slaba lastnost. A obstaja tudi druga, patološka oblika, ki te paralizira, izčrpava in vleče v vse večje nezadovoljstvo in strah. Eno je biti boljši, drugo pa je uničujoče kritizirati vse, kar pride izpod naših rok.

Želja po tem, da bi res dali vse od sebe, ni patološka. Problem je, da je meja, čez katero nas ti standardi začnejo omejevati, zelo tanka. Zdrav perfekcionizem pomeni visoke cilje in željo po preseganju pričakovanj, a hkrati zdrav perfekcionist še vedno ohranja fleksibilnost, zmožen pa se je tudi veseliti napredka in uspeha. Če gre kaj narobe, se z neuspehom zna soočiti in si dopovedati, da se je motiti človeško. Tak perfekcionizem je okej, saj se ne povezuje z depresijo ali anksioznostjo.

Neprilagojeni maladaptivni perfekcionist morda na prvi pogled izgleda precej podobno. Tudi on ima visoke standarde, razlika je le, da so njegovi v resnici večinoma nedosegljivi, vsak najmanjši odklon pa dojema kot osebni poraz in popoln polom. Motivacija ni preseganje sebe in iskanje odličnosti, ampak strah pred neuspehom in (namišljenim) posmehom. To je recept za nesrečo; ta oblika se povezuje z depresijo, anksioznostjo in splošnim nezadovoljstvom. Problem ni toliko to, da so standardi previsoki, ampak bolj dejstvo, da jih spremlja togost, kruta samokritičnost in strah.

Maladaptivni perfekcionizem prinese miselne vzorce, ki te ohranjajo v primežu takšnega neproduktivnega pogleda na svet. Gre za miselne distorzije, ki te prepričajo, da je perfekcionizem edini pravi način dojemanja sveta. Črno-belo razmišljanje je eden glavnih simptomov. Odličen je samo najboljši rezultat, že 9/10 pa je zanič, objektivnost gor ali dol.

Še ena od kognitivnih distorzij je katastrofiziranje. Če pademo na izpitu, v glavi že pletemo scenarij o tem, kako bo to trajno uničilo vse naše možnosti za uspeh kadarkoli v življenju. Poleg tega posplošujemo; če nam enkrat ni uspelo, verjamemo, da nam nikoli ne bo. Če smo nekoga davno tega razočarali, bo to vedno naš dokaz, da znamo ljudi samo razočarati. Ravno v popačenem dojemanju sveta je glavni razlog za to, da je perfekcionizem tako vztrajna lastnost. V našem subjektivnem dojemanju je perfekcionizem logičen. Popuščanje vodi v pogubo, edini način, da naredimo vsaj nekaj iz sebe, je, da ostanemo popolni. Dokaze z ustrezno kreativnostjo najdemo povsod, in ker je notranja prepričanost pogosto izredno močna, je zunanje prepričevanje v nasprotno pogosto brezplodno.

Anksioznost je precej očitno povezana s perfekcionizmom. Za neprilagojenim perfekcionizmom jasno stoji strah pred napakami, ki te izčrpa v prizadevanju, da jih nikoli ne bi zagrešil. Vedno moraš biti odlično pripravljen, najbolj priljubljen, zanimiv, hiter in pameten. Perfekcionizem je le redko vezan na eno samo področje. Če je že v eni stvari težko biti odličen, je odličnost v vsem nemogoča. Globoko prepričanje v to, da je vsaka nepopolnost resna napaka, nas hitro postavi v nevidno kletko.

Logična je tudi povezanost z depresijo. Doseganje nemogočega se le redko uresniči. Ko pride neuspeh, ga pospremimo z glasno samokritiko. Občutek nezadovoljstva in brezizhodnosti (nikoli ne bomo dosegli vseh naših standardov) predstavlja odlično osnovo za depresivne simptome. Tudi če uspeh doživimo, bomo kriterij pač pomaknili višje, v dosežkih pa nikoli ne bomo mogli uživati. Perfekcionistovega notranjega dialoga niti zlata medalja na vseh možnih področjih ne bo zmogla utišati.

Temelji perfekcionizma se večinoma skrivajo v osebnostnih potezah posameznika. Izredno visoka vestnost v povezavi s čustveno nestabilnostjo ustvari psihološko okolje, ki sicer pozitivno vestnost spremeni v togo, neprestano gonjo po nedosegljivem. Osebnost ni obsodba, in tudi če same poteze težko spremenimo, lahko spremenimo ostale dejavnike, ki so nas spremenili v perfekcionista. Efektivna je kognitivno-vedenjska terapija, ki izzove naše miselne vzorce in pomaga pri izvedbi vedenjskih eksperimentov, ki pokažejo, da se svet ne bo podrl, tudi če ne bomo popolni. Pomaga tudi vaja čustvene regulacije, ki nas nauči sprejeti negativne občutke ob neuspehu.

Perfekcionizem je vrlina le, če gre res le in izključno za željo po tem, da damo vse od sebe, a si hkrati tudi odpustimo, če ne dosežemo namišljenih idealov. Žal perfekcionizem le redko pride v taki obliki. Vse prepogosto v paketu pridejo ohromljenost, izčrpanost in globoko nezadovoljstvo. To ne pomeni, da moramo obupati in se zadovoljiti s podpovprečnim. Pomeni pa, da moramo poleg odličnosti razvijati in negovati tudi svojo prožnost, samosočutje in predvsem sposobnost, da se po neuspehu poberemo, otresemo kolena in krenemo dalje.