Strah pred zobozdravnikom je po mojem opažanju še vedno zelo prisoten! Skoraj vsak pacient se sooča z neko stopnjo strahu, ko prvič stopi skozi vrata ordinacije. Vsak tretji pa ima močnejše občutke ob tem. Pri ženskah je ta strah bolj opazen, ponavadi imajo široko odprte, prestrašene oči, pa tudi večkrat jasno povedo, da jih je strah. Pri moških pa se to bolj opazi po npr. stisnjenih pesteh ali pa potnem čelu, splošni napetosti.

Ravno zaradi tega si pri prvem pregledu vedno vzamem čas, da se pogovorim s pacientom. Da lahko sam izrazi, zakaj je prišel, kakšne so njegove želje in pričakovanja, kakšne težave ima z zobmi itd. Takrat imajo pacienti tudi priložnost, da povedo, da jih je strah ali jim je neprijetno. Ponavadi jih potem vprašam, ali so imeli v otroštvu stik z nečutečim zobozdravnikom in odgovor je vedno pritrdilen! Pogosto jih potem pomirim, da niso edini in da je to žal zelo pogosto.

Včasih je pri nekaterih strah tako velik, da kljub velikim težavam z zobmi nočejo na pregled, poseg ...

Ravno pred kratkim sem imela pacienta, ki mi je povedal, da je ob misli na zobozdravnika leta trpel za paničnimi napadi, zato se je obisku izogibal in se mu je tako z leti nabralo kar nekaj težav z zobmi. Tudi pri njem je bil razlog zobozdravnik v otroštvu, ki je delal brez anestezije in "se ni ustavil, ko je začel vrtati". Nemalokrat pa so ga na stolu tudi držali na silo. Ko sem ga vprašala, kako to, da zdaj spet prihaja, je rekel, da se je v to prisilil zavestno, da pa mu zelo pomaga, ker imamo zobozdravniki zdaj drugačne postopke, pri čemer je mislil predvsem na anestezijo.

Drug primer je pacient, ki se je prav tako po dolgih letih opogumil in prišel k meni po priporočilu njegove sorodnice. Vsakič je s sabo prinesel svežo srajco, saj se je tako potil, da je bil po posegu popolnoma premočen. Svoj globok strah je opravičeval, da ni pogumen. Pa sem mu rekla, da je eden mojih najpogumnejših pacientov, saj je kljub tako globokemu strahu vseeno prišel.

Kaj mislite, da je po vaše glavni razlog za strah? So to slabe pretekle izkušnje z bolečino, neprimernim pristopom, je morda strah privzgojen ...?

Mislim, da je vzrok vedno v slabih izkušnjah, predvsem v otroštvu (kot marsikaj v našem življenju). Izkušnja z nečutečim zobozdravnikom, ki je s svedrom povzročal hude bolečino, hkrati pa ni bil pozoren na znake pacienta, da bi se ustavil, ko je to bolečino želel pacient preprečiti ali si oddahniti. Velikokrat so take paciente zobozdravniki potem še okregali, ker se izmikajo, čeprav je popolnoma naravno, da se ljudje umaknemo pred bolečino.

Kako pomembna je pri takšnem pacientu vloga oz. pristop zobozdravnika?

Izredno pomembna. Pravi pristop lahko vse popravi, napačen pa pri pacientu ustvarja nepotrebno stisko. Težava in pa prednost je ravno v tem, da imamo kot zobozdravniki ali pa terapevti izredno moč. Lahko povzročamo ali blažimo bolečino. Nekateri se tega zavedamo, vsi žal ne. Hkrati pa smo vsakič v zelo tesnem stiku s pacientom, ves čas smo le 10 centimetrov narazen. Marsikateri zobozdravnik pa je pozabi ali sploh ni nikoli ozavestil, da se pri pacientih ne ukvarjamo le z zobmi, ampak vedno s celim človekom.

Pristop pri prestrašenemu pacientu mora biti zato vedno prijazen, čuteč in potrpežljiv. Da mu damo tudi priložnost, da strah izrazi, hkrati pa naredimo vse, da ga še dodatno ne okrepimo.

K temu veliko prispeva tudi sama uporaba anestezije. Injekcijo se da dati tako, da zbode ali pa povsem neboleče. Marsikdo pove, da ne mara injekcij, ker že te "bolijo". Zobozdravnik lahko poskrbi, da so neboleče ali pa le rahlo zbodejo.

Preden se potem lotim dela (vrtanja), tudi opozorim, da morda anestezija še ni začela delovati in je možno, da bo pacient občutil nekaj bolečine. Zato mu dam navodilo, da naj mi, če bo preveč bolelo, to nakaže z levo roko. Roko potem med delom skrbno spremljam. Pacient tako ve, da ima na razpolago "rešilni gumb", s katerim me bo lahko ustavil, vsakič ko bo bolečina prehuda. S tem moji pacienti dobijo možnost, da ustavijo proces, kadar preveč boli ali pa si le želijo kratkega premora. Te možnosti tisti s slabimi izkušnjami niso imeli nikoli.

Med delom spremljam tudi čelo pacienta, če se mršči ali je sproščeno, če stiska pesti ali mu roke sproščeno počivajo v naročju. Pogosto pa jih tudi vprašam, če so "v redu".

Lahko, prva dobra, pozitivna izkušnja lahko veliko spremeni. Najmanj to, da pacient pride ponovno in se proces nadaljuje. Z vsako ponovno pozitivno izkušnjo se slabe prepisujejo.

Menite, da se dovolj govori o tej temi? Kaj bi bilo lahko drugače? Kako se vaša stroka ukvarja s to problematiko?

Mislim, da se zadnje čase začenja o tem vse bolj govoriti. Ali pa se morda sama gibljem v krogih, kjer se o tem bolj govori. Na fakulteti ni bilo na tem področju nikakršnega poudarka. Med študijem ni nobenega predmeta, ki bi obravnaval, kako ravnati s pacienti (kaj šele takimi, ki jih je zelo strah). Naučili so nas zdraviti zobe; kako ravnamo s pacienti, pa je odvisno od tega, kakšne vrste ljudje smo sami, tudi zobozdravniki smo namreč le ljudje.

Kakšen je vaš pristop pri delu? Kaj se vam zdi najbolj pomembno?

Najbolj pomembno se mi zdi, da skupaj s pacientom ustvarjam zdrave zobe in usta. To pomeni, da s pacientom pri tem sodelujeva. Jaz lahko očistim zobni kamen, izvrtam karies in naredim zalivko, ampak se bo vse to kmalu ponovilo, če pacient ne bo spremenil svojih navad in izboljšal skrbi za svoje zobe in dlesni. Zato je tudi pomembno, da vsakomur razložim, kaj je vzrok npr. vnetih dlesni ali pa kariesa, in ga podučim, kako bolje skrbeti za svoja usta. Pri tem pa je paciente treba motivirati, ne strašiti in kritizirati. Vsak ponoven obisk pa terja vsakokratno prijazno opominjanje in vedno vnovičen poduk.

Kaj bi svetovali vsem tistim, ki se soočajo s strahom ali nelagodjem pred zobozdravniki?

Poiščite si kakovostnega zobozdravnika, ki pa bo razumel tudi vaš strah in se vam bo posvetil, tako da bosta skupaj poskrbela za zdravje vaših ust.