Z nekoliko drugačno obsesijo pa živi pevec Justin Timerlake. Pravi, da je obseden s simetrijo in da včasih cele ure zapravi za to, da stvari zloži v ravne linije. Tudi nogometaš David Beckham je menda obseden s simetrijo in z zlaganjem stvari po nekem smiselnem ključu. Tako morajo biti obleke v omari zložene po barvah in do roba natančno, nenehno pa v ravno vrsto zlaga tudi pijačo in jedačo. ''Če bi pogledali v naš hladilnik, bi videli, da je vse logično sortirano in zloženo na police. Pravzaprav imamo kar tri hladilnike – v enem so solate in druga zelenjava, v drugem ostala hrana, v tretjem pa pijača. In v hladilniku s pijačo so steklenice in plastenke simetrično razporejene. Če David na primer vidi, da na eni polici stojijo tri pločevinke neke pijače, na drugi pa dve, bo na polici s tremi pločevinkami eno prijel in jo vrgel stran, saj to kvari njegovo številnčno simetrijo,'' je povedala Victoria Beckham.

Kaj je obsesivno-kompulzivna motnja?

O obsesivno-kompulzivni motnji govorimo, ko se osebi ves čas po glavi podijo neke vsiljene misli – tako imenovane obsesije –, ki jo nato prisilijo v neka nesmiselna ravnanja oziroma rituale, ki jih včasih večkrat neumorno ponavlja. Takšen človek se sicer zaveda, da so njegova ravnanja nesmiselna in jih ne želi vedno znova početi, a se tem vsiljenim mislim nikakor ne more upreti. Vsiljene misli se zelo pogosto nanašajo na higieno, pospravljanje in razvrščanje stvari ter na osebno varnost, najpogostejša kompulzivna dejanja, ki so odraz takšnih vsiljenih predstav, pa so obsedeno čiščenje doma in nenehno umivanje ter razkuževanje rok, preverjanje, ali so vrata ter okna stanovanja trdno zapahnjena, ali je avto gotovo zaklenjen, zlaganje stvari v določen vzorec … Ponavljanje nekega vedenja oziroma rituala bolniku z obsesivno-kompulzivno motnjo daje občutek, da ima dogajanje pod nadzorom, in tako posledično vsaj za nekaj trenutkov napetost v njem popusti in začuti olajšanje. A obsedeno ponavljanje nekega rituala ne poslabšuje le duševnega zdravja osebe, temveč lahko močno prizadane tudi njegovo poklicno in družabno življenje.

Motnja je deloma dedna

Raziskave kažejo, da je motnja deloma dedna, čeprav na njen pojav v veliki meri vplivajo tudi dejavniki iz okolja (kakšne travmatične izkušnje, veliki pritiski in stres) ter menda celo določene značajske lastnosti, kot na primer pretirana redoljubnost in nagnjenjost k čistoči. Pri bolniku z obsesivno-kompulzivno motnjo se sicer poruši kemično ravnovesje v možganih in se spremeni raven serotonina, znanega tudi pod imenom hormon sreče. Znaki, ki kažejo, da nekdo boleha za obsesivno-kopulzivno motnjo, pa so naslednji:

- vsiljene in povsem nesmiselne misli ter predstave;

- nezmožnost, da bi se uprl tem vsiljenim mislim;

- nenehno ponavljanje nekega ravnanja oziroma ponavljajoči se vedenjski vzorci;

- tesnobnost in depresija.

Kako se spopasti z obsesivno-kompulzivno motnjo?

Pacientom, ki trpijo za obsesivno-kompulzivno motnjo, lahko pomagata svetovanje in psihoterapija:

- Z vedenjsko psihoterapijo se bolnika nauči, kako s praktičnimi metodami spremeniti ponavljajoče se vedenske vzorce in kako premagati strahove, tesnobo in depresijo, ki pogosto spremljajo obsesivno-kompulzivno motnjo. Pri tovrstni terapiji terapevt pacienta pogosto izpostavi tistemu, česar se najbolj boji, da se sooči s svojimi strahovi in te strahove tudi premaga.

- Kongitivna psihoterapija pa je oblika vedenjske psihoterapije, s katero se bolnik nauči spremeniti svoje vzorce razmišljanja in s tem tudi čustvene odzive.

Obsesivno-kompulzivno motnjo pa se zdravi tudi z antidepresivi, ki znova dvignejo raven serotonina v možganih in tako uspešno zdravijo razne fobije in obsesivno-kompulzivne motnje.