Kaj je disociacija? Ko se um odklopi od sebe in okolice

Temu pravimo disociacija in čeprav zveni kot resen in strašljiv izraz iz psihološkega učbenika, je nekaj, kar občasno doživi skoraj vsak. Pri večini gre le za bežen odklop, ki mu ni treba namenjati posebne pozornosti. Pri nekaterih pa postane tako pogost in moteč, da začne kvariti vsakdan. Kaj je v ozadju in na kateri točki je smiselno poiskati pomoč?

Disociacija poenostavljeno pomeni, da se tisto, kar je običajno povezano (zavest, spomin, identiteta, zaznavanje), za trenutek (ali dlje) razklene. Pojav si lahko predstavljamo, kot da bi za kratek čas prekinili povezavo med dvema deloma možganov.

Kot sam opis motnje je tudi spekter različnih oblik pojavljanja zelo širok. Na enem koncu so vsakdanje stvari, na primer sanjarjenje med predavanjem, zatopljenost v knjigo, avtopilot za volanom. Na drugem so klinične disociativne motnje (med najtežjimi je disociativna motnja identitete), ki življenje resno otežijo. Pomembno je vedeti, da blago disociacijo občasno doživi večina ljudi in sama po sebi ni bolezen.

V osnovi je disociacija nekakšna varovalka. Ko je stresa ali travme preveč, um začasno odklopi čustveno bolečino. Pri kroničnih oblikah je v ozadju pogosto ponavljajoča se travma, zlasti iz otroštva. Možgani otroka, ki ne more pobegniti iz travmatične situacije, sami skonstruirajo oz. simulirajo pobeg, tako da se del doživljanja odklopi od zavedanja.

Poenostavljeno: ko stres postane premočen ali nas preplavi, predfrontalna skorja "zavre" amigdalo, naš center za strah. Posledica je čustvena otopelost in občutek, da vse skupaj opazujemo od daleč. Kratkoročno je to presenetljivo pameten mehanizem. Težava nastane, ko se vklaplja prepogosto ali dolgo ostane vključen.

Najpogosteje se pokaže kot depersonalizacija, to je občutek odtujenosti od sebe, kot bi človek opazoval lastno telo od zunaj ali se počutil nekoliko robotsko. Sledi derealizacija, pri kateri postane naša okolica tuja. Svet v tem primeru deluje nerealen, sanjski, moten, barve so zamolkle, znani kraji nenadoma neznani. Tretja oblika je disociativna amnezija, resne luknje v spominu, pogosto manjkajo ravno stresni dogodki. Pomembno je izpostaviti, da se ta, ki doživlja disociacijo, večinoma zaveda, da je doživetje nenavadno. Prav to loči disociacijo od psihoze, pri kateri človek izgubi stik z resničnostjo in nenavadnosti doživljanja ne prepozna.

Mejo med običajno izkušnjo miselnega odklopa in disociativno motnjo lahko določimo približno na točki, ko doživetje postane neprostovoljno, vztrajno, povzroča stisko in ovira vsakdan. V pomoč so tri vprašanja: Se dogaja pogosto in nehote? Vam povzroča stisko? Ovira delo, študij ali odnose? Če je odgovor pritrdilen, je smiselno obiskati strokovnjaka.

Ko se pojavi disociacija, najbolj pomagajo tehnike prizemljitve. Poimenujte nekaj stvari, ki jih vidite in slišite, otipajte teksturo blizu sebe, trdno postavite stopala na tla in dihajte počasi. Zveni preprosto, a deluje. Pri vztrajni disociaciji je prva izbira na travmo osredotočena psihoterapija, ki poteka postopno: najprej stabilizacija in občutek varnosti, šele nato odkrivanje globljih vzrokov. V spodbudo je lahko podatek, da so disociativne motnje ob ustrezni obravnavi obvladljive.

V možganih je vgrajen sistem, ki nas varuje pred negativnimi občutki, pred katerimi ne moremo pobegniti. Težava je, da disociacijski sistem na neki točki začne delovati proti nam. Ko namesto občasne odmaknjenosti disociacija postane pogosta, vztrajna in moteča, je to večinoma znak, da je neka izkušnja v naši preteklosti predolgo ostala nepredelana in da je čas, da se z nekom pogovorimo.