Kaj je skrivnost enega najuspešnejših slovenskih trenerjev?

"Z leti smo bolj izkušeni in zreli, tako da poraze ne jemljemo več tako tragično," razmišlja nekdanji nogometaš in selektor, sedaj pa trener beograjske Crvene zvezde, Slaviša Stojanović, ko me zanima, kako se športnik nauči, da ga, preden pride do zmage, porazi ne potrejo do tolikšne mere, da ne morejo več z enako zagnanostjo naprej. S takšnimi vzponi in padci se v življenju soočamo vsi, a tisti, ki se ukvarjajo s športom, veliko pozornosti posvetijo prav temu, da se znajo z njimi konstruktivno spopasti. "To je sestavni del športa," dodaja, a hkrati prizna: "Je pa veliko odvisno tudi od tega, kako na poraze gledajo tvoji nadrejeni in mediji." Vendar tudi takrat, ko tvoj poraz predstavijo kot veliko bolj tragičen, ne smeš dovoliti, da bi začel temu verjeti še sam.

Kot trener mora ostati še veliko bolj močan, saj mora prepričanje v uspeh prenašati tudi na svoje igralce. Del priprave ni samo fizičen, temveč tudi psihičen. "Za odločilne tekme, pomembne tekme je seveda priprava drugačna. Vse pa je odvisno od tega, v kakšnem stanju (psihološkem, rezultatnem, fizičnem) je v tistem trenutku ekipa. Na podlagi tega se odločim, ali bo priprava zgolj motivacijska ali pa bo potrebno vključiti še kakšno drugo obliko priprave." Priznava, da v športu seveda ne gre brez vsaj manjše doze vraževerja. Da bi bil rezultat kar se da najboljši, namreč ni vedno vse odvisno le od ekipe. Vedno je treba imeti na svoji strani še nekaj sreče. "Ne glede na to, ali je nekdo trener, igralec ali funkcionar … pred tekmami imamo vsi svoje obrede, rituale …"

Pa si kdaj želi, da bi lahko spet skočil s klopi na igrišče in odločilen gol zabil sam? Trener Crvene zvezde in nekdanji selektor slovenske nogometne reprezentance se je naučil ceniti to, da je lahko tudi po koncu poti profesionalnega igralca ostal v športu, ki ga ima najraje. "Moja pot je bila takšna, da me je nogomet zadržal na igrišču v istem obsegu, morda celo več, ker vloga trenerja to pač zahteva. Razlika je samo v tem, da sam nimam več toliko fizičnega napora." Je pa tudi ukvarjanje s športom še vedno pomemben del njegovega življenja. "A se danes z njim ukvarjam zgolj rekreativno." Ko je vreme primerno, teče v naravi, gre na kolo, igra tudi tenis in plava, seveda s prijatelji kdaj zaigra nogomet. "Vendar danes v bistveno manjšem obsegu, kot je to zahteval profesionalni šport."

Ne prezrite še, kaj nam je o pravilni psihični pripravi povedal športni psiholog red. prof. dr. Matej Tušak, univ. dipl. psih.