Prava ljubezen ni popoln odnos, prav tako kot nismo popolni sami in ni popolnih drugih. Prava ljubezen se ne kaže v tem, da se vedno razumemo, da je vedno vse lepo in preprosto. Prav zaradi romantiziranja ljubezni se zlahka ujamemo v idealizirane predstave, da bi se morali ob partnerju vedno imeti lepo, skupaj rasti ter živeti v složnosti in razumevanju. Veliko perspektivnih odnosov se žal zaključi tudi zaradi napačnih predstav in vsiljenih idealov, kako bi moralo biti in kaj bi morali čutiti. Dandanes smo priča številnim romantičnim filmom in serijam, ki marsikoga pripravijo do tega, da se poistoveti z glavnimi protagonisti in začne svoje partnersko življenje primerjati z izmišljenimi liki. A ne smemo pozabiti, da knjige in filmi pogosto kažejo najlepšo, pravljično podobo ljubezni, ki (od)reši vse. Če to pričakujemo tudi v resničnem življenju, lahko v neskončnost čakamo na popolno osebo, ki bo našemu življenju dala smisel in nam pričarala raj. Morda bomo brezglavo skakali iz zveze v zvezo ter ugotavljali, da nam ni nobeden od partnerjev znal dati popolne ljubezni. 

V resničnem življenju pomeni ljubiti tudi to, da smo pripravljeni sprejeti nepopolnosti drugega; da znamo prebroditi tudi težja obdobja in krize ter se z njimi zrelo soočiti; da uzavestimo, da so kompromisi del ljubezni, in da znamo poiskati dobro v drugem tudi takrat, ko ni najlepše. Ljubezen se ne kaže takrat, ko je vse lepo, ampak predvsem takrat, ko pridejo temnejši dnevi. Prava ljubezen vključuje odpuščanje, saj ni nihče popoln, in opustitev nerealne predstave, da do partnerja ne smemo čutiti neprijetnih čustev. V vsakem odnosu pridejo obdobja, ko se počutimo razočarane, a to ne pomeni, da je odnos slab. Zrel odnos pomeni vztrajati, tudi ko so stvari težke in ko nam življenje na pot prinese težave. Ko nekoga zares ljubimo, z njim praznujemo njegove uspehe, ga tolažimo ob padcih in izgubah, se z njim smejimo in jočemo. V odnosu je zelo pomembno, da sprejmemo drugega prav takšnega, kakršen je, in ga ne poskušamo spreminjati v idealizirano podobo, ki nam jo morda vsiljujejo mediji, mnenja drugih in lastna nerealna pričakovanja. 

»Ko najdemo pravo ljubezen, se lahko s partnerjem pogovarjamo o čemer koli. Lahko mu zaupamo svoje sanje, spomine in strahove. V tem se kaže čar ranljivosti.«

Kdaj se zgodi prava ljubezen? 

Mnogi mislijo, da občutki, ki jih preplavijo v začetnih fazah razmerja, kažejo na pravo ljubezen. Nedvomno je vznemirljivo, ko so stvari povsem nove: metuljčki v trebuhu, spogledovanje, hormoni delajo s polno paro … Čeprav gre za izjemna občutja, ki nam življenje vsaj za trenutek spremenijo v pravljico, še ne pomenijo prave ljubezni. Prave ljubezni namreč ne začutimo takoj, ampak se razvija postopoma, s spoznavanjem, preizkušnjami, izzivi … z življenjem. Čeprav kemija po začetni fazi ni več tako močno prisotna, pa lahko odnos sčasoma prerase v nekaj veliko globljega in močnejšega. Takšen odnos ponuja zaščito, varnost in udobje, ko smo lahko pristni in brez strahu pred sodbo. 

Ljubezen ni vedno preprosta in ni enoznačne razlaga, kako je videti 'prava' ljubezen kako 'pravilno' ljubiti. Vsak mora sam pri sebi ugotoviti, kaj potrebuje v odnosu, kaj mu je pomembno in pri čem ne bo delal kompromisov. To, kar nekomu ustreza, drugemu morda ne bo; prav zato je ljubezen tako zelo edinstvena. Zagotovo pa kakovosten, osrečujoč in globok partnerski odnos zahteva aktivno vlogo, ki temelji na vzajemni skrbi za odnos, in opustitev fantazijskih predstav, ki nimajo veliko skupnega z resničnim življenjem. Ljubezni se ne da preprosto ukalupiti v  strogo definicijo, ki bi ji sledili. Pomembnejše je slediti svojim občutkom ob nekom, se spoznavati, si celiti rane preteklosti, iskati ravnovesje in kreirati življenje. 

Vir: BetterHelp