Kaj so razmejitve v odnosih, si najlažje predstavljamo s prispodobo hiše in ograje. Vsaka hiša oziroma domovanje ima svoje meje, ki določajo, do kod smemo. Vsi vemo, da ima vsak svojo zasebnost, ki jo tudi spoštujemo – ne vstopamo v domove drugih, ne hodimo jim po vrtovih in okolici, ki jim pripada, saj bi s tem kršili njihovo zasebnost. Nič drugače ni v odnosih, le da so te meje skorajda neopazne, jih pa lahko zaznamo drugače. Takšne meje določajo, koliko fizičnega in čustvenega prostora je med vami in drugimi, in vam pomagajo določiti, kakšna komunikacija, vedenje in interakcije z drugimi so za vas še sprejemljivi. Zveni zapleteno? Morda na prvi pogled, zato si poglejmo življenjske primere.

Fizične razmejitve

Predstavljajo in zagotavljajo ogrado med nami in zunanjim svetom. Vključujejo naše telo, občutek za osebni prostor in zasebnost. Te meje običajno izražamo z oblačili, ustnimi navodili in govorico telesa. Ko nekdo krši naše fizične meje, je odziv povsem samodejen in se kaže v telesnemu umiku nazaj, s čimer znova vzpostavimo varen prostor. Uporabimo torej neverbalno komunikacijo, da je bila oseba preblizu. Če oseba še vedno ne razume naše geste, lahko verbalno zaščitimo svoje meje tako, da ji jasno povemo, da tega ne maramo, da nam je ob tem neprijetno, je še ne poznamo dovolj ... Konkretne kršitve naših fizičnih meja so tudi: dotikanje, objemanje, preverjanje elektronske pošte drugega, stikanje po telefonu drugega ...

Čustvene razmejitve

Te meje varujejo naš občutek samospoštovanja in omogočajo, da razmejimo in ločimo svoje občutke od občutkov drugih. Če nimamo postavljenih meja, imajo drugi s svojimi besedami in dejanji tudi večji vpliv nad nami. V to kategorijo sodijo denimo odnos s partnerjem, ki s svojim razpoloženjem močno vpliva na nas – torej njegova čustva narekujejo naše počutje. Morda ste vedno znova pripravljeni žrtvovati svoje načrte, cilje, želje in hrepenenja, da bi zadovoljili druge. Vedno prelagate krivdo na druge in ne sprejmete svoje odgovornosti. Ne znate reči: "Ne, ne morem. Nimam časa  ..."

"Sonja ima šefa, ki jo vedno znova prosi, ali lahko podaljša – to pa se dogaja vedno pogosteje. Ker je ugotovil, da je vedno za stvar, je prva na seznamu, ko je čas za neplačane nadure. Sonja si seveda ne upa reči ne in vsakič znova spremeni svoje načrte v dnevu – odpove obiske pri prijateljici, se ne udeleži pomembnega družinskega srečanja, ne gre na ure aerobike. Skratka deluje 'proti sebi' le zato, ker se boji, da bi v nasprotnem primeru dobila odpoved." Komentar: Sonja prihaja iz družine, kjer so jo učili, da mora vedno ugoditi drugim, nikoli sebi. Ponotranjila je miselnost, da mora biti vedno prijazna, ustrežljiva, uvidevna do drugih, kar pa jo v tej situaciji močno ovira. Ne zna postavljati zdravih meja v odnosih in raje žrtvuje svoje interese, da bi le zadovoljila želje in zahteve drugih.

Zakaj so torej razmejitve v odnosih potrebne?

Razmejitve nam pomagajo ohranjati pozitivno samopodobo, z njihovo pomočjo bolje in lažje skrbimo zase (telesno, čustveno in duhovno) in ne dovolimo, da bi mnenje drugih opredeljevalo, kdo v resnici smo. Meje so neke vrste filtri, ki določajo, kaj je za nas še sprejemljivo in kaj ni. Lahko se lahko razlikujejo glede na to, kdo je v naši bližini. Če smo z družino in prijatelji, so razmejitve drugačne, kot če smo v službi med sodelavci. Meje torej prilagajamo glede na to, kakšno vlogo ima oseba v našem življenju, ali nam je pri srcu ali ne, ali ji zaupamo in podobno. Meja si ne upamo postavljati zaradi različnih razlogov, največkrat so to strah pred zavrnjenostjo in soočenjem s problematičnimi temami, občutek krivde, nepomembnosti, slaba samopodoba in samospoštovanje ...

Poznamo več vrst meja – toge oziroma rigidne meje, porozne in zdrave. V resnici so lahko tudi zdrave meje nekoliko porozne in rigidne, vse je odvisno od tega, komu jih določamo. Toge meje imate, če se izogibate bližnjim odnosom, nimate radi intimnih stikov, niste navajeni prositi za pomoč, ko jo potrebujete, imate le malo prijateljev, v odnosih pa ste večina časa distancirani. Če vas nekdo na kakršen koli način zavrne, ga iz življenja enostavno izločite. Za porozne meje je značilno, da posameznik ne zna reči 'ne', ko bi bilo to potrebno, se pretirano ukvarja s težavami drugih, dopušča, da z njim delajo nespoštljivo ali celo zlorabljajoče, rad deli in razkriva informacije o sebi in svojih najbližjih (tudi na družbenih omrežjih). Slednje meje pogosto izhajajo iz našega otroštva in so oblikovane na podlagi najzgodnejših vzorcev. Da nimate težav s postavljanjem meja (zdrave razmejitve) pa je videti tako: cenite lastno mnenje, ne ogrožate svojih vrednot zaradi drugih, primerno varujete svoje osebno življenje, spoštujete druge, tudi če vam rečejo 'ne'.

Tudi če spadate med tiste zgoraj opisane Sonje in dajete v življenju vedno prednost drugim, se lahko meje naučite postavljati z delom na osebnostni rasti. Ko se naučite imeti radi sebe, se samodejno spremenijo tudi odnosi z ljudmi. Nekateri sicer odidejo iz vašega življenja, a nič zato, saj dajo prostor novim ljudem. Najpomembneje je, da vedno odidejo tisti, ki so se do zdaj hranili z vašo 'pridnostjo' in ustrežljivostjo, in tisti, ki si ne želijo rasti skupaj z vami. Takšnih pa v življenju ne potrebujete.