Znana modrost pravi, da nobena (pre)izkušnja ni tako velika, da se ne bi mogli z njo soočiti. V tej luči tudi izpostavljamo 6 primerov oseb, ki so zaradi takšnih in drugačnih dogodkov za trenutek obstale, a se nikoli prepustile strahu. Strah je tisti, ki hromi, blokira in ne dovoli naprej, od nas pa je odvisno, ali se mu bomo uspeli zoperstaviti ter posegli po dolgoletnih življenjskih sanjah.

6 miselnih konstruktov, podkrepljenih z resničnimi primeri ljudi, ki so si upali tvegati

»Prepozno je, da bi sledil/a svojim sanjam.«

V življenju vsakega od nas pridejo trenutki razočaranja in morda celo misli, da smo že prestari, da bi poskusili nekaj novega, drugačnega. A pri tem nas ne omejuje naša starost, ampak le prepričanje. Prej kot to razumemo, lažje se izognemo tej čustveni pasti. Resnica je, da zares nikoli ni prepozno za stvari, ki smo si jih želeli že od nekdaj. Če se v trenutnem stanju ne počutite zadovoljne, začnite novo poglavje. Na koncu vedno obžalujemo tisto, česar nismo nikoli poskusili. 

Primer: »V podjetje, kjer sem delala celih 15 let, sem prišla takoj po diplomi. V prvih letih se mi je zdelo, da imam dovolj izzivov, tudi napredovala sem. A skozi čas se mi je zazdelo, da sem postala pravzaprav inventar. Veliko sodelavcev, s katerimi smo bili skupaj od začetka, je našlo nove izzive. Jaz pa sem še kar vztrajala, saj sem bila prepričana, da tja pač spadam in da je po 15 letih prepozno za kakršnekoli spremembe. Vsakemu, ki ga je zanimalo, ali ne potrebujem novih izzivov, sem vztrajno ponavljala, da sem zadovoljna. A globoko v sebi nisem bila, česar sem se zavedla šele potem, ko mi je eden od bivših sodelavcev nastavil ogledalo in me vprašal, zakaj se tako nizko cenim, ko pa imam zunaj toliko boljših možnosti. Odprl mi je oči, jaz pa sem sprejela ponudbo nekega drugega podjetja, kjer sem prevzela višjo funkcijo. Ja, nikoli ni prepozno za nove izzive, omejitve si postavljamo sami.«

»Če bom to, kar sem, me bodo ljudje kritizirali.«

Mnogi imajo težave s pristnostjo oz. tem, da bi bili pred drugimi to, kar v resnici so. Brez mask, sprenevedanj in igre. Resnica je, da bodo vedno obstajali ljudje, ki jim ne bomo všeč zaradi česar koli že. Morda zunanjega videza, osebnostnih lastnosti, življenjskih dosežkov ali načina življenja. A zakaj bi sploh namenjali pozornost mnenju drugih? Dejstvo je, da ne moremo biti všeč vsem, nenazadnje, zakaj bi sploh bili? Bodite zvesti sami sebi, saj boste le tako privabljali v svoje življenje podobno misleče ljudi, ki jim boste všeč prav takšni, kakršni ste. 

Primer: »Od vedno sem imel slabo samopodobo, saj so mi starši že v mladosti vcepili, da nisem ne lep ne pameten. S to zapuščino sem nekako moral zrasti, zato sem ustvaril podobo zabavljača. Ljudi sem vedno zabaval, saj sem mislil, da me bodo takšnega imeli raje. Mamine besede, da nisem ne lep in ne pameten so mi vedno odzvanjale, zato sem se še toliko bolj trudil, da bi me ljudje sprejeli, pri čemer sem šel velikokrat preko sebe. Mislil sem, da bom dosegel priljubljenost, a spoznal sem, da me niso imeli radi zaradi tega, kar sem v resnici, pač pa zaradi podobe ’dvornega norčka’, ki je vedno za neumnosti. V meni je bil vedno prisoten strah pred tem, da bi bil ljudem sicer nezanimiv. Svojo ’masko’ sem začel odlagati šele potem, ko sem precej pozno našel partnerko, ki mi je dala potrditev, da sem ji všeč prav takšen, kakršen sem. Osvobodila me je.«

»Nikoli ne bom dosegel/a svojih ciljev«

Neuspeh ni vedno tako slab, kot se zdi na prvi pogled. Namesto da bi se bali padcev, je mnogo bolje, da se jih naučimo videti kot temeljni kamen uspeha. Po vsakem padcu se moramo pobrati, oditi naprej še močnejši in bolj izkušeni ter poskusiti znova. Vsak neuspeh nas lahko pripelje korak bliže cilju, saj se z njim okrepimo in naučimo pomembnih življenjskih lekcij. Ni hujšega, kot predati se ob prvi oviri. 

Primer: »Od vedno sem si želel priti skozi pomembno glasbeno avdicijo, ki mi je v takratnem obdobju življenja pomenila veliko. A vedno znova se je izkazalo, da nisem dovolj dober. Poskusil sem dvakrat, potem pa sem obupal, saj sem bil prepričan, da ne dosegam predpisanih standardov. Svoje življenjske sanje sem tako skoraj vrgel v kot. A na mojo veliko srečo sem nekaj mesecev po drugem uspehu srečal znano osebo s področja glasbe, ki mi je dala neverjetno motivacijo. Spoznal sem, da se moram za svoje cilje boriti in da me ne sme prizadeti zavrnitev. Še sem poskušal in tudi tretjič padel. A sem imel pred sabo besede, da moram verjeti vase in da velikokrat ni vse odvisno od znanja. V četrto mi je uspelo, sprejeli so me. Če ne bi poslušal tiste osebe, danes ne bi bil tukaj, kjer sem. Včasih potrebuješ zunanjo motivacijo. « 

»Zaradi strahu pred prizadetostjo se bojim ljubezni«

Ljubezen in bolečina sta dve strani istega kovanca, dve zelo pomembni lekciji v življenju, ki ju je treba enostavno sprejeti. Skozi izkušnjo ljubezni vedno pride tudi bolečina, ki nam pomaga osebnostno rasti, se spoznavati, iskati smisel. Pretiran strah pred bolečino in prizadetostjo v intimnih odnosih nas lahko oropa najdragocenejših življenjskih izkušenj. Zato nima smisla bežati pred ljubeznijo, v kateri sicer lahko marsikaj izgubimo, a še toliko več pridobimo. 

Primer: »Na svojo zgodbo danes gledam z drugačnimi očmi, saj sem zaradi svojih ljubezenskih preizkušenj kar dve leti obiskovala terapije, skozi katere sem spoznavala, kako močno vpliva na odnos to, kakšno mnenje imamo o sebi, kako se soočamo s težavami, kako gledamo na partnerja. Odrasla sem v družini, kjer je bilo veliko psihičnega nasilja, kar sem prenesla tudi na odnose. Po nekaj neuspelih zvezah, ki so trajale manj kot leto dni, sem ’zamrznila’.  Spraševala sem se, ali bom ena tistih osamljenih žensk, ki na koncu umrejo same. Dve leti sem bila samska, želela sem si odpočiti od odnosov, zato sem se usmerila v delo in hobije. Zanimivo pa je, da sem ravno pri eni od mojih aktivnosti spoznala moškega, ki mi je po dolgem času spodnesel tla. Čeprav mi je bil všeč, sem se bala njegove bližine in vsega, kar je prebujal v meni. Strah me je bilo, da bom znova ranjena. A na mojo veliko srečo je bil vztrajen, zato sem počasi popustila. Danes sva poročena.« 

»Zaradi strahu pred izdajo se bojim zaupati«

Verjetno je že vsak med nami vsaj enkrat doživel izdajstvo bližnje osebe, kar nas je prizadelo. A to ne pomeni, da ni nihče več vreden zaupanja. Razumljivo je, da smo po slabi izkušnji nekaj časa v odnosih previdni, a sumničavost in pretiran strah pred ponovno izdajo ne moreta voditi v kakovostne, odprte in zaupne odnose. Bodite odprti do drugih, obenem pa imejte izostren čut za toksične ljudi, ki pridejo v vaše življenje. 

Primer: »Bila je prijateljica od osnovnošolskih let, skupaj sva šli skozi odraščanje, marsikatero neumnost vsa doživeli skupaj. Nato pa je pri 29 letih v moje življenj je prišel tisti pravi, vsaj tako sem takrat mislila. Bil je drugačen od vseh ostalih. A splet res nenavadnih naključij je očitno hotel, da se je zgodilo to, kar se je. Zalotila sem ju skupaj. Bil je hud udarec zame, saj sta me prevarali moji najdražji osebi. Težko je opisati, če sam ne doživiš, a zares se ti podre svet. Bila sem prepričana, da po takšni izkušnji ne bom več zaupala nikomur, a sčasoma sem spoznala, da moja izkušnja ni edina in da je veliko ljudi doživelo izdajstvo. Je pa res, da moraš veliko predelati v sebi. S prijateljico sva prekinili stike, sama pa sem leto dni kasneje spoznala partnerja, s katerim sva skupaj še danes. To so lekcije, ki te naredijo močnejšega.« 

»Nisem dovolj sposoben, da bi v življenju uspel«

Takšno razmišljanje je lahko zelo nevarno. Če nimamo samozavesti, zaupanja vase in v svoje sposobnosti, potem lahko izgubljamo priložnosti, ki bi nas sicer pripeljale do uresničenih ciljev in sanj. Kar ločuje uspešne ljudi od neuspešnih, je to, da uspešni ljudje verjamejo vase in se ne bojijo neuspeha. Zavedajo se, da je le od njih odvisno, kako se bodo stvari v njihovem življenju odvijale, kar jim daje velik zagon za dosego ciljev. Če ne verjamete, preberite katero od biografij uspešnih ljudi. Videli boste, čez koliko ovir mora nekdo, preden postane uspešen. 

Primer: »V študijskih letih sem osvajal posebne dosežke na področju elektrotehnike, se udeleževal tekmovanj, bil sem v samem vrhu uspešnosti. Po koncu študija sem se se zaposlil v nekem podjetju, saj sem potreboval denar, mislil sem, da bo začasno. Opravljal sem delovno mesto, za katerega ne potrebuješ posebne kvalifikacije. A leta so tekla, jaz pa sem še kar vztrajal. Močno sem si želel iti na podiplomski študij v tujino, a šef me je vedno znova prepričal, da me potrebuje in da mi v tujini ne bo všeč. Še danes ne vem, zakaj sem mu verjel in ko danes gledam nazaj, se mi zdi, kot da bi mi počasi ’pral’ možgane. Počasi sem mu začel verjeti, da mi je boljše tu, na svoje študentske uspehe pa sem kar pozabil. Skoraj bi se vdal v usodo, ko me je nekega dne kontaktiral profesor s fakultete, kjer sem študiral. Ponudba, o kateri bi lahko samo sanjal, mi je padla dobesedno z neba. Šele čez čas, ko sem bil že na novi funkciji, sem spoznal, kako hitro lahko zapademo v rutino, obstanemo na mestu ali celo nazadujemo.«

Vir: Lies that prevent you from suceeding in life, ThinkingHumanity