Prevelika pričakovanja staršev do otrok lahko vodijo do stiske, zapiranja vase, depresije in celo samomorov, pravi šolski psihoterapevt dr. Viljem Ščuka.''Kadar starši želijo svoja neizpolnjena pričakovanja iz svoje mladosti uresničiti preko svoih otrok in mislijo, da bodo otroci tisti, ki bodo izpolnili tisto, kar oni niso v življenju, takrat lahko pride do težav,'' pravi. Preveč ambiciozni starši delajo veliko napako pri vzgoji otrok, saj izvajajo prevelik pritisk nanje.  

Če želimo otroku dobro in mu pomagati, da se razvije v samostojno uspešno osebo, mu največjo uslugo naredimo, če mu že pred vstopom v šolo privzgojimo delovne navade. ''Delovne navade iz predšolskega obdobja so izjemno pomembne. Je pa tako pri delovnih navadah, da morajo biti starši zelo, zelo vztrajni. Pri vseh zahtevah, ki jih imajo, kot so pospravljanje, igranje, ritem spanja, budnosti, umivanje rok. Če smo vztrajni, se te delovne navade nato vkoreninijo v otroke. Sicer v šolo prihajajo brez delovnih navad in taki otroci ne more izpolniti pričakovanj svojih staršev. Ne bo šlo in se potem zalomi,'' razlaga dr. Viljem Ščuka. ''Človeško bitje seveda zmore marsikaj, ampak to je treba gojiti že od rojstva naprej. Tisti otroci, ki so bili vzgojeni z delovnimi navadami, s potrpežljivostjo, bodo dosegli veliko. Veliko več kot starši pričakujejo.''

Kasneje kot vzgajamo, težje je, pravi. Bolj zgodaj kot vzgajamo, lažje je. Vzgoja pa naj poteka s potrpežljivostjo, vztrajnostjo, tudi delnim samoodpovedovanjem trenutnim želja, da bi dosegli višji cilj. Pri tem pa je treba otroke spodbujati. ''Jih pohvaliti. Za vsako malenkost. Super si, dober si, evo, dajmo še tako naprej. Tako se razvija vztrajnost. Če bomo samo kritizirali, potem se bo otroku nekje zalomilo,'' pove.

Tudi ob koncu šolskega leta dodaten pritisk na otroka po boljših ocenah običajno ni primeren. ''Nekaj se že da stisnit na koncu z večjim učenjem in malo več drila, da bi izboljšal nekatere ocene. Ampak jaz mislim, da če bi otrok celo leto delal, tako, kot je bil navajen že iz predšolskega obdobja, potem ocene ne bi bile na koncu problem. Kakšne ocene bo imel na koncu šolskega leta, bi si otrok moral že na začetku sam pri sebi zastaviti. Ali hočem biti odličen, prav dober, dober? In koliko bom vložil v to in koliko bom vložil v druge obšolske dejavnosti, kot so šport, glasba ali kaj drugega. To bi se morali z otrokom zmeniti na začetku šolskega leta. Otrok je dovolj pametno bitje, da bi se to lahko dogovorili. Če pa mislimo na koncu pritisniti na otroka, to pa je muka. Ne, to ni v redu. Nekaj malega, kakšno oceno se da izboljšati, da bi bil potem odličnjak, pa ni tako nujno.''

Dobro je tudi, da ima otrok obšolsko dejavnost. ''Naj ima čim več obšolskih dejavnosti. Otrok ni bitje, ki bi se učil samo za šolo. To mislijo učitelji. Otrok mora živeti, da se razvija kot osebnost. Najbolj pomemben je seveda šport, ker otrok izhaja iz gibanja. To pa mu poveča njegov optimizem, njegov občutek lastne vrednosti, vztrajnost,'' pove psihoterapevt. Seveda pa se lahko ukvarja tudi z umetnostjo in glasbo. Ključno je, da najde stvari, ki ga veselijo in se ob njih razvija.