V družbi, kjer smo tako osredotočeni na uspeh ne glede na posledice, ki jih ima na telo in na našo dušo, smo lahko prav vsak dan v tem pogonu. Ko smo pod stresom, v telesu hipotalamus prične pošiljati signale hipofizi, ki spodbuja delovanje nadledvične žleze. Ta prične sproščati hormone stresa, kot so kortizol in adrenalin, ki pomagajo telesu, da se na hitro odzove na nevarnost. Kljub temu pa je to situacija, ko telo vso energijo usmeri v odpravljanje nevarnosti, zaradi česar se upočasnijo drugi sistemi telesa, kot je prebava, dihanje in tako naprej. Vse, da bi se v tem trenutku rešili. A če smo v tem stanju ves čas, lahko hitro zaidemo v težave.

Kot pravi psihoterapevt Peter A. Levine, dolgotrajna izpostavljenost stresu privede do travme, saj oseba ni več sposobna predelati stresnega dogodka. Temu se lahko izognemo tako, da energijo preusmerimo na druge aktivnosti, na primer na jok, kričanje ali tresenje, s čimer lahko predelamo stres. Če stresni odziv telesa ni predelan, ostane v tkivu telesa, pojasni psihoterapevt Levine. Ko se kasneje dogodi še en stresni dogodek, ki ne predstavlja resne grožnje, na površje privre prejšnji travmatični dogodek. Takrat se sprosti velika količina stresnega hormona. Kri preplavi telo, zenice se razširijo, mišični tonus se poveča, pospeši se dihanje, srce prične biti hitreje, pojavi se potenje. Zato se živčni sistem prične obnašati, kot da je že majhen incident življenjsko ogrožujoč.

Ta biološki odziv je izven našega racionalnega nadzora. Tudi s pozitivnim razmišljanjem se mu ne moremo izogniti. Kronični stres vodi do stanja, kjer smo popolnoma v krču in je nevaren za naše telo. Ko stres aktivira možgansko deblo, to vpliva tudi na bolj razviti del možganov - prefrontalni korteks. Zato ni mogoče biti pod stresom in razmišljati racionalno ali kritično - kar je sposobnost prefrontalnega korteksa.

Nepredelani stres torej postane travmatični spomin, ki je zažrt globoko v naše telo in ga lahko sproži že navadni dogodek, ki nas le spomni na travmo. A razumevanje, kaj se dogaja v našem telesu in v možganih, nam daje sočutje do našega telesa in odziva, ki ga ima na manjše dogodke. Ko spoznamo, zakaj se naše telo tako odzove, nismo več tako obupani, a nam to daje moč, da bomo težave premagali. Premakne nas iz izolacije, strahu in občutka, da smo žrtve. Spoznamo, da moramo sami skrbeti za svoje telo in da so to naravni samoohranitveni mehanizmi telesa, ki se zgodijo z namenom, da nas obvarujejo pred najhujšim. Ko to razumemo, lahko opustimo tudi sram, ki spremlja te dogodke.

Ko razumemo, da nas skuša ta psihološki proces, ohraniti zdrave in varne, lahko notranje obsojanje nadomestimo s sprejemanjem in prijaznostjo. Takrat ljubezen do samega sebe postane mogoča. Ta odziv nam v resnici pomaga preživeti.

Naslednji korak je reprogramiranje možganov. To lahko dosežemo z vajami meditacije, globokega dihanja, petja, spontanega gibanja, plesa, joge ali poslušanja umirjene glasbe. Pomagajo sprehodi v naravi, tek ali pohodi. Tudi preprost objem ljubljene osebe pomaga, da se prične sproščati oksitocin - hormon sreče - naravni hormon, ki ga proizvaja hipofiza in spodbuja občutke povezanosti in navezanosti.

To so orodja za deaktivacijo simpatičnega odziva in aktivacijo nasprotnega parasimpatičnega odziva telesa, ki spodbuja počitek in regeneracijo. Cilj je, da se znova počutimo varne. Parasimpatični sistem pa znova prične normalno delovati, kar spet uravna našo prebavo, dihanje, upočasnjuje srčni utrip, omogoči pretok krvi nazaj v vitalne organe.

Te preproste, a močne prakse nam pomagajo, da se spremenimo psihološko in izboljšamo svoje počutje. Naslednjič, ko vam bo nekdo rekel, da je vse v vaši glavi, boste torej bolje razumeli, kako se pozdravi travmatične dogodke iz preteklosti. Priznanje, da ste doživeli močno travmo, je zagotovo prvi korak k okrevanju. Nato pa sprejemanje čim več stvari v svoje življenje, ki nam pomagajo, da se znova obnovimo in regeneriramo. Ko sprejmemo ukrepe, ki nam pomagajo ozdraviti naše življenje, znova zaživimo v sreči, miru in zadovoljstvu.