"Prej kot pozabim, boljše bo. Manj bom mislila na to, prej bom prebolela. Bo že nekako, življenje teče dalje," so običajne misli in besede, s katerimi se posamezniki, ki so zaključili nek odnos, tolažijo. Pri tem gre pogostokrat gre le za konstrukte, ki si jih ustvarijo, da se lažje spoprimejo z nastalo situacijo. A zanikanje, ignoriranje in minimaliziranje težkih čutenj samo še oteži in podaljša proces žalovanja.

Kako veliko vlogo je imel partner v vašem življenju?

Prebolevanje partnerskega odnosa traja zelo različno in je pri vsakem posamezniku drugačno. Odvisno je tudi od tega, kako močno čustveno vlogo je imel partner v vašem življenju. Če gre za prekomerno, nezdravo navezanost, potem bo tudi prebolevanje zaključka odnosa težje. V takšnih primerih ima posameznik občutek, da se mu je zrušil svet, da je izgubil varnost in da je popolnoma izgubljen. Strah ga je, da ne bo mogel (pre)živeti brez partnerja. Pridružijo se lahko tesnobni ali panični napadi, motnje razpoloženja, depresija. V takšnih primerih je priporočljivo poiskati strokovno pomoč, ki pomaga pri soočanju z vsem, kar nam ne dovoli v življenju naprej.

Pojdite skozi žalovanje, ne okoli njega

Nedvomno je težko je izpustiti iz rok nekaj, kar je dve osebi družilo dlje časa. Skupna preteklost, hobiji, izvirni družini, prijatelji, morda celo skupna služba. Jeza, žalost, razočaranje, strah in tudi panika so običajni občutki, s katerimi se posamezniki srečujejo ob zaključku nekega razmerja. V zdravem načinu žalovanja se z njimi moramo soočiti – izjokati žalost, se jeziti, besneti in sčasoma tudi vse izpustiti … A vsi se z njimi ne zmorejo ali nočejo spoprijeti, zato jih ignorirajo in potlačijo. To lahko storijo tako, da se prekomerno angažirajo pri delu, s katerim si zapolnijo misli, zbežijo v drug partnerski odnos, s katerim se skušajo potolažiti, ali se celo predajo različnim oblikam odvisnosti. Vse te oblike vedenja pa so le beg pred vsem kaosom, ki je trenutno v njih, a se nočejo z njim spoprijeti. Pri izogibanju žalovanja so občutki še vedno tam, zakopani nekje globoko, a ob naslednjem sprožilnem dejavniku, ki se pojavi v obliki intenzivnega življenjskega dogodka, ponovno vzniknejo – morda še v intenzivnejši obliki.

Čustveno najmočnejše faze v procesu žalovanja:

ŠOK: "Kaj se je pravzaprav sploh zgodilo?" Ta občutek je naravni mehanizem, ki ščiti pred bolečino – telesno in duševno.

ZANIKANJE: "To se ni zgodilo!" Gre za odlaganje, nesprejetje resničnosti oziroma situacije, s katero se soočamo.

JEZA: "Sovražim ga! Nikoli več ga nočem videti!" ali pa: "Sama sem kriva, da me je pustil."

POGAJANJE: "Bova še vedno v stikih? Sva lahko vseeno še prijatelja?" Gre za iskanje kompromisa, ki pa le redko vodi do rešitve, ki je sprejemljiva za oba.

ŽALOST, STRAH, DEPRESIJA: V tej fazi je oseba, ki žaluje, počasi začela sprejemati razhod s partnerjem.

SPREJETJE: To obdobje prinese postopno sprijaznjenje. Preteklost počasi pustimo za seboj. 

Le če sprejmemo vse občutke, ki se nam v tem obdobju porajajo, se lahko poslovimo od preteklosti, se ji zahvalimo za vse izkušnje, ki nam jih je dala in se podamo naprej. V nove odnose pa vstopamo šele takrat, ko se zopet pomirimo s seboj in ko smo na to zares pripravljeni.

Česa med prebolevanjem ne počnite:

- maščevanje bivšemu partnerju/ki (uničil/a bom njen/njegov ugled, osramotil/a ga/jo bom,

- idealizacija bivšega partnerja/ke (takšnega kot je on, ne bo več; nikoli več ne bom srečna ...),

- vohljanje po družbenih omrežjih, zasledovanje in spremljanje kaj počne, s kom se druži itd.,

- nekonstruktivno vzdrževanje stika (nenehno klicanje, pošiljanje obupanih sporočil, prošnje ali grožnje naj se vrne …).