Kdaj je ljubosumje pretirano?

Ljubosumje je pretirano, ko gre za neutemeljena obtoževanja in izmišljena dejstva. Popolnoma iracionalno je biti ljubosumen, ko partnerju ne moreš dokazati, da se nekaj dogaja. Ko nekdo brez te osnove nenehno misli, da je nekaj narobe. Takrat je ljubosumje lahko zelo destruktivno, iracionalno, blazno, pretirano v jakosti, v moči, odzivnosti. Lahko je zelo namišljeno. Nekaj, kar se dogaja v naših glavah. Ko gre na primer partner na službeno pot, na poslovni sestanek, pa drugi že pomisli, da se nekaj dogaja, da bo zapuščen, da ga oseba stalno vara. Takrat je to ljubosumje lahko povsem iracionalno in nima nikakršne realne osnove.

Kaj povzroča takšno ljubosumje?

Na splošno je v takem odnosu nezaupanje. Ampak vprašanje je, ali nezaupanje izvira iz tega obstoječega odnosa, v katerem smo, ali nezaupanje izvira iz posameznika kot takega. Se pravi, lahko je tam zadaj občutek manjvrednosti, da nas bo nekdo kar zapustil, ker nismo dovolj dobri za nanj. Takrat že vidimo, da ima ta posameznik težave znotraj svoje psihične strukture. Lahko je to seveda tudi posledica nekih preteklih odnosov, lahko že iz primarne družine. Lahko pa iz odnosov, ki smo jih imeli prej in je prišlo do prevar takšnih ali drugačnih, kjer se je zaupanje porušilo. In seveda, če oseba ne nagradi sama sebe, si ne povrne nekega zaupanja, lahko to prenaša iz odnosa v odnos. Tam pa nastopijo težave. Zakaj? Ker lahko nekdo neki situaciji, ki mu je znana od prej, povsem neupravčeno pripiše nek negativen pomen – ki pa je seveda lahko zgolj v glavi tega, ki je takrat ljubosumen, pa nima v tem dotičnem odnosu popolnoma nič s tem. Zato lahko prihaja do razpadov odnosa, ki bi sicer lahko bil lep.

Kako si človek, ki je pretirano ljubosumen, lahko pomaga? Kaj lahko narediš sam?

Če se zavedaš, da je dejansko vzrok v tebi; da si bil zlorabljen v prejšnjem odnosu in se ti je zaradi tega porušil sistem zaupanja, moraš sam sebe nenehno opominjati, da situacija ni enaka prejšnji. Če tvoj sedanji partner oddide na poslovno pot, da ne bo počel nekaj, za kar se nista dogovorila. Sam sebe moraš nenehno opogumljati in opominjato, da ne moreš enako pričakovati od drugega.

Ker kaj se zgodi v tem primeru? Ko začneš napadati drugega neutemeljeno, se bo drugi pričel braniti. Če med vama komunikacija že tako ni najboljša, bo drugi lahko užaljen, češ: 'Čakaj, kaj se pa ti greš?'. Ko bo ljubosumni še bolj napadal, bo partnerja še bolj odrival od sebe. Ta se bo slej ko prej popolnoma umaknil in za ljubosumnega bo to znova potrditev: 'Saj sem vedel, da se s tabo nekaj dogaja.' Se pravi, moraš sam sebe opominjati, da situacije niso enake.

Kaj pa ljudje, ki nalašč delajo partnerja ljubosumenga? Zakaj prihaja do tega?

Da druge delajo nalašč ljubosumne, je vzrok v tem, da s tem sami sebi dajejo občutek ljubljenosti. 'Storila bom vse, da boš ljubosumen, saj bom s tem šele dobila občutek, da me ljubiš.' In enako seveda velja tudi za moške.

Kako si pomagati v tem primeru?

V osnovi bi se morali sploh zavedati, da je to zelo narobe. Se zavedati, da ravno zaradi takega početja, največkrat ostanejo sami. Ampak, ne zaradi tega, ker jih nekdo zapusti zaradi njih, ker niso dovolj dobri, ampak zato, ker oni naredijo vse zato, da bi bili zapuščeni.

Tega se ponavadi ne zavedajo in rečejo tudi, naredil sem vse, naredila sem vse, kar je bilo mogoče. Pogosto jih slišimo reči ali pokazati: 'Poglej, kdo vse me hoče. Poglej, kako sem krasen. Saj sem lahko z eno, z drugo, tretjo.' V smislu dokazati nekomu, da si te tudi drugi želijo. Ampak ravno s tem ti kot posameznik ne daješ drugemu mirnosti duše. Prav to pa v partnerskem odnosu v osnovi zelo močno potrebujemo. Kaj naj jaz delam s teboj, če mi nenehno govoriš, s kom vse bi lahko bil. V resnici nenazadnje mi potrebujemo mirnost duše in želimo si vedeti, da si nekdo želi biti z nami in da bo vse naredil zato, da bo partnerstvo uspelo. Dokler se tudi oni ne zavedajo, da s tem delajo sebi največjo škodo - ker s tem dejansko drugega odbijajo od sebe – do takrat se zapletajo v nefunkcionalne odnose. Ko se pričnejo tega zavedati in graditi odnos – tudi odnos s samim seboj – takrat pa je možno narediti marsikaj. Ampak najprej bodo morali zgraditi zaupanje sami vase. Torej odkriti, da so vredni ljubezni. Ampak ljubezen je vedno daj-dam. Torej, jaz dam in ti daš.

Kako ravnati v primeru ljubosumja?

Ko postanemo ljubosumni, je ključno, da ne kaznujemo, da se ne umikamo, ampak da spregovorimo o tem, da se v nas nekaj dogaja. In pomembno je, da takrat s partnerjem o tem nekem dogodku oziroma o stvareh, ki jih nekdo čuti (da bi lahko bil zapuščen, da se nekdo odmika od nas) spregovorimo. Ko spregovorimo in vidimo, da je šlo za nekaj neutemeljenega, se lahko par celo bolj zbliža. V odnosu se stvar razreši in se gre naprej.

Kaj pa v primeru, ko ti notranji občutek ne da miru in veš, da se nekaj dogaja. Kako ravnati takrat?

Če prej v življenju nisi nikoli bil nikoli pretirano ljubosumen ali ljubosumen brez podlage, je svoje odzive telesa treba jemati resno. Telo nam govori, tudi o nekem odnosu. Če je eno leto, pet let ali deset let šel odnos po neki ravni liniji brez večjih odstopanj in se je potem nenadno pojavila neka drastična sprememba, ne moremo reči, da se ne dogaja nič. In s tem se tudi ne bomo mogli pomiriti. Vedeli bomo, da nekaj je!

Nekateri ljudje so izurjeni lažnivci. Znajo prikriti in živeti dvojna življenja. Kljub vsemu pa navadno rečem, da v odnosu, kjer se prej nekaj ni dogajalo in se nato prične nekaj dogajati, naše telo vedno ve, da stvari niso več enake. Kaj potem narediti? Kako to preveriti? Če so vse obsodbe zavrnjene, potem vsak posameznik to preverja na svoj način. Glede na moje izkušnje, skozi enormno zgob, ki sem jih že slišala, so vedno rekli, da nekako nimaš miru. Ne dobiš več tega miraj in na nek način koplješ. Seveda na različne načine. Nekateri takrat prvič v roke primejo partnerjev telefon, česar prej niso nikoli naredili in podobno. Iščejo odgovore, ker se želijo pomiriti. Navadno se sčasoma vse slej ko prej razkrije. Ko z nekom živiš in ga dobro poznaša in potem pride do tega, da se ta oseba v nekoga zaljubi ... Ti to čutiš. Tvoje telo to čuti. Ljudje smo električno polnjena bitja, ki se zaznavamo, ki komnuniciramo zelo neverbalno in preprosto veš, kdaj te partner ne gleda več z zaljubljenimi, spoštljivimi, ljubezenskimi očmi.

Imate kakšen nasvet za uspešen odnos?

V osnovi velja, da to pomiritev mi vsekakor potrebujemo, zato je pomembno, da si jo dajemo. Če smo v nekem odnosu, kjer se vidi, da že živimo v nekih zanikanjih in lažeh – živeti v takem odnosu je ekstremno težko. Če smo torej v nekem odnosu, bodimo znotraj tega odnosa iskreni, saj se le tako lahko ljubimo. Ko tega več ni, se tudi ljubiti več ne moreš in v takem odnosu živeti – ali ti ali partner, kaj šele otroci – je zelo težko. Moj nasvet je torej zaupanje, iskrenost, ljubezen in tudi ščepec ljubosumja. Vse to je super.