Nekoga moraš imeti rad. Že Minatti je govoril o ljubezni, ki nas hrani. Ljudje smo bitja odnosov, hrepenimo po tem, da nekomu pripadamo, da ljubimo in da smo ljubljeni. V odnosih iščemo varnost, bližino, sprejemanje. S temi potrebami se rodimo, zato venomer stremimo k odnosom, k bližini, k posebnemu 'prostoru', ki mu pravimo 'prostor med mano in tabo'. Če te potrebe niso zadovoljene, se v posamezniku naselijo boleča praznina, neustavljivo hrepenenje, kar lahko imenujemo tudi osamljenost, čeprav je ta pojem zelo subjektiven.

A včasih je dobro biti sam, in četudi si sam, ne občutiš osamljenosti. Zakaj se nekateri bojijo samote?

Zelo pomembno je, da znamo biti tudi sami s seboj. Takrat se lahko v vsej polnosti posvetimo svojim občutkom, vsaj za trenutek izklopimo zunanji svet, stopimo v stik sabo in se iskreno soočimo z vsemi vsebinami, ki jih nosimo v sebi. Gre za samospoznavanje, ki nam omogoči rast in razvoj. Šele takrat, ko se zmoremo iskreno soočiti s seboj, si prisluhniti, znamo začutiti in prepoznavati svoje potrebe. In takrat, ko smo v pristnem odnosu s seboj, šele lahko oblikujemo kakovostne odnose z drugimi.

Biti sam pa se zdi nekaterim nepredstavljivo. Samota, pa tudi če je samo občasna, jim pomeni grožnjo, trenutke, ko se bodo morali spopasti s seboj in svojimi občutki. Gotovo poznate ljudi, ki so v nenehnem pogonu, ki so vedno v družbi ljudi, ki bežijo od enega dogodka do drugega, da si karseda zapolnijo vse ure v dnevu, le zato, da ne bi bili za trenutek sami. Gre za bežanje od sebe, svojega bistva.

Kako pa je v odnosu? Smo lahko tudi tam osamljeni?

Nekateri pravijo, da je najhujša osamljenost v odnosu. Ta se pojavi, ko med partnerjema ni več čustvene povezanosti, ni več pristnega stika, le še življenje drug mimo drugega. Partnerja si postaneta tujca, v odnosu se pojavi velika praznina, ki jo čutimo tudi telesno – kot tesnobo, dušenje, stiskanje v prsih. Če je stvar obojestranska, še nekako gre in običajno sledi razhod. Najhuje pa je, ko si eden od partnerjev še vedno prizadeva za odnos, drug pa je iz njega že zdavnaj odšel. Biti sam ob človeku, ki nam pomeni največ, on pa ne čuti enako, je izjemno boleče.

Zakaj so nekateri ljudje 'samski' in niso osamljeni, spet drugi pa imajo okoli sebe veliko število ljudi in se spopadajo z občutki osamljenosti?

Osamljenost je širok pojem in stvar subjektivnega doživljanja. Običajno je tako, da kakor se počutimo v sebi, tako doživljamo tudi okolico. Če imamo zdrav odnos do sebe, počnemo stvari, ki jih imamo radi, smo zadovoljni s seboj, to odsevamo tudi v okolico, ki se na nas odziva na enak, pozitven način. Enako gre v obratni smeri – če smo nezadovoljni, nesrečni, gojimo svojo žalost in se prepuščamo negativnim mislim, bomo to v svoje življenje tudi privabljali. Gre lahko za naučeno nemoč – občutek, da stvari nimamo v svojih rokah in da nas vse okoli nas obvladuje. Še vedno smo mi tisti, ki si kreiramo življenje, odvisno je le, kako se bomo z njim soočili in s katere plati bomo nanj gledali. Tukaj ni črnega in belega, pač pa nešteto ninans med njima.

Je biti sam lahko tudi zavestna odločitev?

Tudi pri pojmu osamljenosti lahko stopimo korak nazaj in ga pogledamo še iz drugega zornega kota. Včasih so ljudje sami, ker drugače ne znajo, kar pa ne pomeni, da si odnosov ne želijo. Gre za strah pred bližino oz. tem, da smo si lahko z nekom zares blizu – da imamo ob sebi človeka, ki nas zares pozna, ki nas globoko čuti. Seveda pa to vedno prinese s sabo ranljivost, ki si jo moramo dovoliti, kar pa je za mnoge prenevarno. Zakaj? Ker je po vseh verjetnosti nekoč bil tak posameznik ob svoji ranljivosti močno zavrnjen, osramočen, ponižan, zdaj pa se je zaščitil tako, da ne pusti več do sebe in se obda z zaščitnimi sloji, ki ga varujejo pred še eno zanj grozno izkušnjo.

Decembrski čas je običajno vesel mesec, ko nakupujemo darila in več časa namenimo druženju. Kako ga doživljajo osamljeni?

December, zadnji mesec v letu, je že sam po sebi prelomnica, ko zavedno ali ne, delamo samorefleksije, se sprašujemo, kaj smo storili v preteklem letu, smo zadovoljni z doseženim in ne nazadnje, smo tam, kjer si želimo biti. Ko temu dodamo še pretiravanje, ki se navzven najbolj kaže v obliki vsesplošne potrošniške evforije, ko vsi manično skozi ves mesec stremimo k vrhuncu zadnjega dne decembra, ki nas le dan kasneje lahko pahne v vsesplošno otožnost. Okolica nas bombardira z velikokrat le navidezno srečo, nasmejanimi obrazi, popolnimi družinskimi srečanji, kar nam morda celo vzbudi občutke, da si v tem času ne smemo dovoliti biti žalostni. Zato je december za mnogo ljudi zelo boleč mesec.

Kaj bi svetovali vsem za ta decembrski čas in novo leto, ki prihaja?

Izkoristite december za korake k sebi, drznite si storiti nekaj novega, upajte si tvegati. Pri sebi in v odnosih z drugimi. Če vsakič znova delate novoletne cilje in ugotavljate, da se jih tako ali tako ne držite, poskusite tokrat brez njih. Kaj si od življenja in sebe želite, tako ali tako veste sami. Sledite srcu, zaupajte svojim odločitvam, podajte roko pogumu in verjemite v ljubezen, saj ta pozdravi vse.