Kako ustaviti razmišljanje 'vnaprej'?

Naši možgani običajno pričakujejo nagrade in nas usmerjajo v prihodnost. Če preveč 'nasedemo', zamudimo priložnosti za povezovanje, ustvarjanje in vpliv na trenutek, v katerem smo. 

Posedovanje trenutka s čuječnostjo nam pomaga vključiti in izkoristiti sedanjost.

V svetu, ki ga zaznamujeta takojšnje zadovoljstvo in nenehna stimulacija, je razmišljanje 'vnaprej' precej običajna navada. Ta pojav se vrti okoli kompulzivnega pričakovanja tega, kar bo prišlo, kar spodbuja sproščanje dopamina v naših možganih. 

Kaj pa, če obstaja način, da se osvobodimo tega kroga in najdemo resnično zadovoljstvo v sedanjem trenutku?

Celo znanost pritrjuje temu, da prakse, ki temeljijo na čuječnosti in prisotnosti tega trenutka, dajejo odgovor na vprašanje zadovoljstva. 

Razumevanje razmišljanja 'vnaprej'

Lahko ga opišemo z nenehnim razmišljanjem o prihodnosti, občutkih vznemirjenja ob misli o tem, kaj bo, kar je pred nami, nikakor pa ne o tem, kaj se dogaja zdaj. 

Dejansko ima takšno razmišljanje tudi kemično plat; vtika se v dopaminske poti naših možganov in ustvarja cikel pričakovanja in nagrajevanja. 

Vsi pa še predobro vemo, da nenehno razmišljanje o tem, kaj sledi, kaj nas še čaka in kaj vse je v prihodnosti, še prehitro povzroči občutke tesnobe, nezadovoljstva in manjši ali večji odklop od sedanjosti. 

V nas je nenehno občutek, da to, kar imamo, ni dovolj, da ne bi smelo biti in da je dobro zgolj tisto, kar prihaja. Prihaja pa ves čas, mi pa se nikoli ne ustavimo.

Znanost, ki stoji v ozadju 

Raziskava, ki so jo pregledali Taber in drugi (2012), se je poglobila v nevronske temelje tega vedenja. 

Raziskave kažejo, da okolje spodbudi pričakovanje nagrad (prek nekega senzoričnega signala, kot je vonj, oglas, obvestilo na naših telefonih, celo izbira ene same besede), kar aktivira dopaminski sistem možganov, kar spodbuja cikel oblikovanja navad, nagrade, ki jo zagotavlja to kemično sproščanje. 

Ta nevrokemični odziv pojasnjuje, zakaj lahko razmišljanje o naslednjem dogodku, prihodnosti postane kmalu 'zasvojenost'. Možgani to povezujejo:

- mentalno ('želim si to' ali 'če bi le lahko'),

- čustveno (tj. občutene želje) ali 

- vedenjsko.

Zavestni protistrup: čuječnost in pristnost danega trenutka 

Čuječnost s poudarkom na prisotnosti tukaj in zdaj ter zavedanju trenutka ponuja močan boj proti razmišljanju vnaprej. 

Namesto zgolj posedovanja ali nadzorovanja rezultatov nam sprejemanje miselnosti 'tega, kar imamo', omogoča, da se vključimo v sedanji trenutek brez obsojanja – sprejemamo le trenutek, ki je pri roki, ne da bi nas vsa miselna in čustvena komponenta obremenjevala in silila k temu, kar sledi.

Študije, kot je delo Brewerja in drugih (2011), nakazujejo, da lahko prakse čuječnosti zmanjšajo aktivacijo mreže privzetega načina delovanja možganov, ki je povezana s tavanjem uma in tesnobnimi, vnaprejšnjimi mislimi. 

Nedavne študije slikanja z magnetno resonanco (MRI) kažejo, da lahko dosledna, kratka praksa čuječnosti zmanjša aktivnost v tej mreži možganskih struktur, ki vas nagibajo k prisilnim mislim 'če bi le' ali 'ko dobim' ali 'moram' ...

To je tako, kot da bi svojim možganom odvzeli volan sanjarjenju in težnjam po pomislekih. S čuječnostjo ne brišete misli; izbirate, kam boste usmerili pozornost, da boste imeli trenutke takšne, kot so.

Kako je videti izvajanje čuječnosti v praksi? 

Opazujte se, kdaj začnete razmišljati vnaprej oz. si začenjate govoriti 'kaj, ko', 'kaj, če se zgodi' in podobno. Morda med sestanki ali v trenutkih, ko ste sami? Ustavite se. Sposobni ste narediti to. Ulovite misel in jo ustavite.

Globoko vdihnite. Začutite dih, izdihnite in se zavedajte tega trenutka. Opazujte svoje misli od daleč. Niste vaše misli, ste samo opazovalec. Občutite noge na tleh ali roko na prsih. To je vaše sidro v trenutku.

Sprejmite trenutek zdaj točno takšen, kot je. Brez hitenja in brez sprehajanja v prihodnost. Ne nadzorujte ga; ne pričakujte ničesar.

Ko krmarimo po svetu, preplavljenem z motnjami in privlačnostjo naslednjega trenutka, nam lahko sprejemanje tega, kar je, ki temelji na pozornosti, pomaga povrniti občutek prisotnosti in povezanosti. 

Z razumevanjem znanosti, ki stoji za ciklom, ki ga poganja dopamin, in vadbo čuječnosti se opolnomočimo, da se osvobodimo vzorcev navad in najdemo zadovoljstvo v bogastvu sedanjega trenutka.

Vir: psychologytoday