Previdnost ni nikoli odveč

Zmotno je prepričanje, da je posilstvo nekaj, kar se dogaja predvsem v tujini, in da je to grozota, ki se nam ne more zgoditi. Zato se marsikdo sredi noči iz zabave odpravi kar sam, hodi po manj osvetljenih ulicah, ne razmišlja, ali je avto parkiral preveč na samem. A če si ne bomo zatiskali oči in možnost posilstva vzeli resno, lahko s previdnostjo veliko naredimo za svojo varnost:

– ne podnevi ne ponoči ne hodite po tistih delih mesta, ki veljajo za nevarne oziroma za katere se govori, da se v njih zadržujejo sumljivi ljudje;

– zaupajte občutku in če se vam zdi, da vas nekdo zasleduje, nemudoma stecite na bolj obljudeno ulico;

– avta nikar ne puščajte neodklenjenega, pa četudi le za minuto ali dve stečete na pošto, banko ali v trgovino;

– če je le mogoče, avto parkirajte na osvetljenem in čim bolj obljudenem parkirišču;

– doma bodite zaklenjeni, uporabljajte kukalo in v stanovanje oziroma hišo ne spuščajte tujcev;

– če živite v hiši ali v pritličnem stanovanju, poskrbite, da bodo ponoči ali v času, ko vas ni doma, vsa okna in vrata zaprta.

Kako ravnati po posilstvu?

Žrtev posilstva je takoj po napadu po navadi v hudem šoku in ni zmožna trezno razmišljati o tem, kaj naj stori zdaj. A čim prej po napadu mora storiti naslednje:

1. Opraviti pregled pri zdravniku

Ker je žrtev med napadom morda utrpela fizične poškodbe, zanosila ali od napadalca dobila kakšno spolno prenosljivo bolezen, je nujno, da se čim prej po napadu odpravi v bolnišnico ali k osebnemu zdravniku in da se ne glede na vse pred obiskom zdravnika ne umije. Zdravnik bo namreč žrtev podrobno pregledal in z njenega telesa pobral morebitne sledi napadalca – semensko tekočino, ostanke sline, lase, dlake ali druge dokaze, ki bodo policistom v primeru, da se odločite za iskanje oziroma ovadbo storilca, v veliko pomoč. Nato bo zabeležil, dokumentiral in zdravil poškodbe, ki jih je žrtev utrpela med posilstvom – praske, modrice, raztrganine in druge rane. Odvzel vam bo vzorec krvi, da ugotovi, ali vas je napadalec okužil z virusom HIV, sifilisom, hepatitisom ali katero drugo spolno prenosljivo boleznijo ter vam morda preventivno predpisal antibiotike za preprečevanje nekaterih spolnih bolezni, kot sta gonoreja in sifilis. Če ste bili posiljeni ravno v času ovulacije in ne jemljete hormonskih tablet ali ne nosite kontracepcijskega obliža, vam bo zdravnik ponudil tudi tableto za preprečevanje zanositve.

2. Napad prijaviti policiji

Marsikatera žrtev posilstva noče prijaviti policiji, ker se boji, da ji policisti, prijatelji, sorodniki ne bodo verjeli, ker napadalca pozna, ker se počuti krivo in podobno. A prav je, da kaznivo dejanje prijavi pristojnim organom in poišče pravico na sodišču. Je pa že sam postopek prijave, kjer mora žrtev podoživeti grozljiv dogodek in brskati po svojem spominu za najmanjšimi podrobnostmi, ki bi lahko bile v pomoč pri policijski preiskavi, zelo neprijeten in boleč. Še bolj duševno obremenilen in ponižujoč je lahko sodni postopek, kjer se mora žrtev ponovno soočiti z napadom in pred prisotnimi v dvorani odgovarjati na kopico včasih zelo neprijetnih vprašanj.

3. Si priskrbeti ustrezno psihološko pomoč

Posilstvo na žrtvah pusti ne le fizične, ampak tudi velike psihične posledice. Te so lahko, če se žrtev ne sooči z njimi, celo uničujoče in se razvijejo v dolgotrajne duševne stiske. Zato je ključnega pomena, da pravočasno poišče pomoč strokovnjakov oziroma da se priključi skupinam za pomoč žrtvam posilstva, kjer lahko vse svoje občutke – bes, strah, zmedenost, krivdo, tesnobo in podobno – deli z drugimi. Če se ne želi izpostaviti, pa lahko zaupnika poišče tudi v kakšnem družinskem članu ali prijatelju.

Življenje po posilstvu je obrnjeno na glavo

Veliko žrtev se po grozljivem dogodku sooča z najrazličnejšimi psihičnimi težavami:

– ponoči sanjajo posilstvo in podoživljajo vse grozljive podrobnosti;

– včasih se jim tudi sredi dneva pred očmi vrtijo grozljivi prizori;

– veliko posiljenih se sooča s tesnobnostjo, ki se lahko stopnjuje tudi do histeričnih napadov;

– žrtve posilstva lahko zapadejo v blažjo ali hujšo depresijo;

– nekatere tedne in tedne tavajo v začaranem krogu nenadzorovanih izbruhov jeze in neutolažljivih izbruhov joka;

– pogosto se bojijo ostajati same doma, četudi le za nekaj minut;

– nekatere žrtve posilstva se spopadajo z občutki krivde, kar je pogosto v primerih, ko napadalec žrtvi ob spolnem napadu govori fraze, kot so ''sama si prosila za to'', ''dobila si to, kar si hotela'', ''vem, da ti je všeč'' in podobno;

– spolnost jim je odvratna, lahko celo izgubijo kakršno koli željo po človeškem dotiku.

A če žrtev ne zadržuje čustev, ki vrejo v njej, v sebi, če si priskrbi ustrezno pomoč in se kljub strahovom, tesnobi in sramu odprto pogovarja z ljudmi, ki jim zaupa, se bodo najverjetneje tako psihične kot fizične rane sčasoma začele celiti. In že v nekaj mesecih se bo življenje lahko vrnilo na stare tire, čeprav bo morala žrtev s tem grozljivim dejanjem živeti za vedno.