Vizita.si
Duševno zdravje
Duševno zdravje

Kako se približati nekomu, ki se zapira vase in vztrajno zatrjuje, da je vse v redu?

N.R.A.
17. 11. 2026 03.40
0

'Saj sem v redu', 'Nič ni narobe', 'Pusti, prosim'. To so odgovori, ki jih lahko dobimo, ko opazimo, da se nekdo, ki nam je blizu, umika, postaja redkobeseden ali se vede drugače kot običajno.

Izberite Vizita.si za svoj prednostni vir na Google.

Čeprav nam njegovo vedenje vzbuja skrb, pogovor pogosto obstane že pri prvem vprašanju. Kako pristopiti k človeku, ki očitno nekaj doživlja, vendar o tem ne želi govoriti? Najpomembneje je, da ne pritiskamo, ne sklepamo namesto njega in ne poskušamo na silo doseči priznanja, da nekaj ni v redu. Učinkovitejši pristop je miren, neobsojajoč pogovor, v katerem človeku pokažemo, da smo opazili spremembo in da smo mu na voljo, ko bo pripravljen spregovoriti.

Zakaj mladi o svojih težavah lažje spregovorijo z neznanci na spletu kot z lastnimi starši?
Preberi še
Zakaj mladi o svojih težavah lažje spregovorijo z neznanci na spletu kot z lastnimi starši?

Zakaj se nekdo zapira vase, čeprav morda potrebuje pomoč?

Za umikanjem in zatrjevanjem, da je vse v redu, so lahko različni razlogi. Človek morda ne zna ubesediti svojih občutkov, se boji, da bi bil drugim v breme, ga je sram priznati, da se ne znajde, ali pa preprosto še ni pripravljen govoriti o tem, kar doživlja. Včasih ljudje tudi sami ne razumejo povsem, kaj se z njimi dogaja. Lahko so preobremenjeni, tesnobni, žalostni ali pod dolgotrajnim stresom, vendar svojih občutkov ne znajo jasno opredeliti. Zato je pomembno, da umikanja ne razumemo samodejno kot zavračanje odnosa ali dokaz, da oseba ne želi naše pomoči. Prav tako pa ne smemo predpostavljati, da gre nujno za duševno motnjo. Pozorni moramo biti predvsem na spremembe v vedenju, ki trajajo ali vplivajo na vsakdanje življenje.

Duševno zdravje
Duševno zdravjeFOTO: Shutterstock

Kako začeti pogovor z nekom, ki pravi, da je vse v redu?

Namesto splošnega vprašanja 'Ali je vse v redu?' je bolje izhajati iz konkretnih opažanj. Na splošno vprašanje namreč človek pogosto odgovori avtomatično, medtem ko mu konkretno opažanje pokaže, da smo pozorni nanj. Poskusimo lahko s stavki:

Opazil/-a sem, da si zadnje čase bolj tiho kot običajno. Kako se počutiš?

Zdi se mi, da se zadnje čase nekoliko umikaš. Te kaj obremenjuje?

Morda se motim, vendar imam občutek, da ti ni najlažje. Bi želel/-a govoriti o tem?

Ni ti treba vsega razlagati, rad/-a pa bi vedel/-a, kako si.

Pomembno je, da govorimo o tem, kar opažamo, ne o tem, kaj domnevamo. Stavek 'Zadnje čase se mi zdiš odsoten/-na' je primernejši od 'Vem, da nekaj skrivaš'. Pogovor začnimo v mirnem okolju, ko imata oba dovolj časa. Nekaterim je lažje govoriti med sprehodom, vožnjo ali skupno dejavnostjo kot med neposrednim pogovorom iz oči v oči.

Duševno zdravje
Duševno zdravjeFOTO: Shutterstock

Kaj reči, ko oseba znova odgovori: 'Vse je v redu'?

Če človek vztraja pri tem odgovoru, ga ne zaslišujmo in ne poskušajmo dokazovati, da ni iskren. S tem lahko dosežemo nasprotno od želenega: še bolj se bo zaprl vase. Namesto tega lahko odgovorimo:

V redu, ne bom pritiskal/-a. Želim pa, da veš, da sem tukaj, če boš želel/-a govoriti.

Razumem. Samo pomembno mi je, da veš, da se lahko obrneš name.

Ni ti treba govoriti zdaj. Lahko se k temu vrneva, ko boš pripravljen/-a.

Takšen odziv spoštuje človekove meje, hkrati pa mu daje občutek varnosti. Pomembno je tudi, da obljubo o razpoložljivosti uresničimo: čez nekaj dni ga ponovno vprašajmo, kako je, ne da bi od njega pričakovali takojšnje razkritje.

Otožnost
OtožnostFOTO: Shutterstock

Poslušajte, ne da bi takoj ponujali rešitve

Ena najpogostejših napak je, da začnemo takoj svetovati, razlagati ali iskati rešitve. Človek, ki se težko odpre, morda najprej potrebuje predvsem občutek, da ga nekdo posluša in razume. Pri tem pomagajo odprta vprašanja, na primer:

Kaj ti je v zadnjem času najtežje?

Kako se počutiš glede tega, kar se dogaja?

Kaj bi ti trenutno najbolj pomagalo?

Želiš, da te samo poslušam, ali bi rad/-a skupaj razmišljala o rešitvah?

Med pogovorom ga ne prekinjajmo, ne zmanjšujmo pomena njegovih občutkov in ne hitimo z odgovori. Tudi tišina ni nujno neprijetna ali znak, da pogovor ne deluje. Človek včasih potrebuje čas, da zbere misli. Izogibajmo se predvsem izjavam, kot so:

Saj ni tako hudo.

Drugi imajo še večje težave.

Moraš misliti pozitivno.

Samo sprosti se.

Zakaj mi tega nisi že prej povedal/-a?

Takšni odzivi lahko ustvarijo občutek, da njegova čustva niso upravičena ali da jih ne jemljemo resno.

Stiska
StiskaFOTO: Adobe Stock

Kako pomagati, če oseba še vedno noče govoriti?

Pomoč ni nujno povezana z dolgim in poglobljenim pogovorom. Včasih je učinkovitejše, da ohranimo običajen stik, osebo povabimo na sprehod, skupno kosilo ali drugo dejavnost, ki jo sicer rada počne. Ponudimo lahko tudi konkretno pomoč: 'Bi ti pomagalo, če greva skupaj na sprehod?', 'Lahko ti pomagam urediti to obveznost' ali 'Želiš, da grem s tabo na pregled?' Pomembno je, da osebe ne obravnavamo drugače zgolj zato, ker sumimo, da se spoprijema s težavami. Ohranimo običajno komunikacijo, vendar ji jasno pokažimo, da je ne bomo obsojali, če bo spregovorila. Če opažamo, da se njeno razpoloženje, vedenje ali vsakodnevno delovanje izrazito spreminjajo, jo lahko spodbudimo k pogovoru z osebnim zdravnikom ali strokovnjakom za duševno zdravje. Ponudimo ji, da ji pri iskanju pomoči pomagamo.

Kdaj je treba ukrepati resneje?
Kdaj je treba ukrepati resneje?FOTO: Dreamstime

Kdaj je treba ukrepati resneje?

Dolgotrajno umikanje, izguba zanimanja za dejavnosti, ki so človeka prej veselile, izrazite spremembe razpoloženja, težave s spanjem in opuščanje vsakodnevnih obveznosti so znaki, ki jih ne smemo prezreti. Sami po sebi še ne pomenijo določene diagnoze, so pa razlog za dodatno pozornost in pogovor o strokovni pomoči. Posebej resno moramo vzeti izjave o brezupu, nesmislu življenja, samopoškodovanju ali samomoru. Če nas skrbi, da bi si oseba lahko kaj naredila, jo vprašajmo neposredno, ali razmišlja o samomoru oziroma samopoškodovanju. Takšno vprašanje ne pomeni, da ji bomo s tem vsadili idejo, temveč ji lahko omogoči, da o stiski spregovori. Če je v neposredni nevarnosti, je treba poiskati nujno strokovno pomoč. V Sloveniji pokličemo številko 112. Osebe v neposredni nevarnosti ne puščajmo same, če lahko varno ostanemo ob njej.

Tišina, umikanje in razdražljivost: znaki, da se mladostnik morda spopada z večjo stisko, kot si predstavljamo
Preberi še
Tišina, umikanje in razdražljivost: znaki, da se mladostnik morda spopada z večjo stisko, kot si predstavljamo

Ni treba najti popolnih besed

Ko se nekdo zapira vase, ne moremo nadzorovati, kdaj in koliko bo pripravljen povedati. Lahko pa vplivamo na to, ali se bo ob nas počutil varno. Dosledna prisotnost, spoštovanje njegovih meja, iskreno zanimanje in pripravljenost poslušati so pogosto pomembnejši od popolnega vprašanja ali nasveta. Cilj pogovora ni, da človeka prisilimo k priznanju, da ni v redu. Cilj je, da ve, da mu ni treba ostati samemu s tem, kar doživlja.

Brez konca
Brez koncaFOTO: VOYO

Vira: Mayo Clinic, NHS

UI Del vsebine je ustvarjen s pomočjo generativne umetne inteligence.
Duševno zdravje otrok

Spletno nasilje ne izgine, ko otrok ugasne telefon: posledice, ki jih odrasli pogosto ne vidimo

KOMENTARJI (0)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV
ISSN 2630-1679 © 2021, Vizita.si, Vse pravice pridržane Verzija: 2075