Po 30. letu prvič opazimo, da se na našem obrazu zarišejo prve linije, ki imajo potencial, da se razvijejo v pravo gubo. Pa tudi, da naše telo ni več tako 'odporno' na sladkarije, hitro prehrano in alkohol. Za zdravje svojega telesa je seveda treba poskrbeti in odkriti prehrano in način življenja, ki ustreza našemu telesu. A poleg tega tudi sprejeti stvari, na katere nimamo vpliva. To je staranje. Kako to storiti, zakaj nekateri težje sprejmejo prve gube kot drugi in kako lahko te težave vplivajo na različna področja našega življenja, smo se pogovarjali s specialistko družinske in zakonske terapije Anjo Kovačič.

1. Običajno se po 30. letu pričnemo spopadati s prvimi gubicami, na telesu pa se pojavijo prvi znaki staranja. Kako se spopasti z njimi?

Trideseta leta so za marsikoga velika prelomnica, saj predstavljajo nevidno mejo med mladostjo in zrelostjo, ko se življenje v vsej svoji polnosti zares začne. Na pot nam pridejo prvi karierni podvigi, poroke in ustvarjanje družine. Po tridesetem postanemo tudi bolj zahtevni do sebe in drugih, imamo že jasno oblikovano identiteto in se bolj zavedamo svoje vrednosti. Seveda pa današnja družba stremi k temu, da obvladamo vse izzive, ki nam jih prinese življenje in obenem izgledamo karseda lepo. Ob prvih bližnjih pogledih v ogledalo pa že lahko opazimo prve gube, kilogrami se ne topijo več tako hitro kot včasih in življenje na nas riše neizogibne spremembe. Posamezniki, ki svojo lastno vrednost vidijo le skozi zunanji videz in se jim zdi, da so lepi, zaželjeni, vredni, samo če so popolni, se takrat soočijo s prvimi krizami. Nemir tako narašča in kljub temu, da prvi znaki staranja niso povezani s konkretnim strahom, pa lahko ta posameznika v celoti ohromi in onemogoči normalno življenje.

2. Zakaj je za nekoga lahko nekaj gubic 'pogubnih', spet za drugega pa pravzaprav nič takšnega?

Seveda nihče ne mara staranja, saj je navsezadnje to znak našega 'izginevanja', a če (fizične) spremembe, ki nam jih prinese življenje, dojemamo kot del življenjskega procesa, potem to za nas ne bo ključnega pomena. Kupili si bomo kakšno kremico, se začeli ukvarjati s športom, a globoko v sebi bomo sprijaznjeni, da tudi nam ni prizanešeno. Za posameznika, ki se obupano oprijema svojega videza, s katerim želi na druge delati vtis, pa bo sprejemanje fizičnih sprememb, ki jih prinašajo leta, precej težko. So tudi primeri staršev, ki celo otroštvo svojim otrokom dajejo potrditve le na področju zunanjost. Otroku bodo venomer govorili, kako lep je, kar bo ta ponotranjil. Svojo samopodobo bo razvil na nenehnih pohvalah staršev glede videza, ob prvi nasprotni informaciji, ki bo to ovrgla, pa se mu bo sesul svet.

3. So plastične operacije lahko rešitev?

So plastične operacije, ki imajo zdravstveno osnovo in tiste, ki služijo blaženju čustvenih ran zaradi staranja. Lepotni posegi nikoli ne vrnejo mladosti in ne spremenijo dejstva, da se telo stara. Velikokrat se izkaže, da po tovrstnih posegih posameznik še vedno ni pomirjen s svojim videzom, saj ti ne morejo zapolniti praznine, ki je v njem. Večje ustnice, izbrisane gube, liftingi in podobni posegi običajno tako prinesejo le trenutno zadovoljstvo, ki pa kmalu splahni. Telesne spremembe so vseživljenjski proces in se ne zgodijo čez noč, zato jih lahko sprejemamo korak za korakom in jih dojemamo kot izkušnje, ki so nas oblikovale skozi življenje.

4. Kako v tem obdobju najti mir in zadovoljstvo?

Prej kot se sprejmemo v vsem kar smo, prej bomo mirneje in srečnejše zaživeli. Bistveno je, da se sami v sebi pomirimo, da odstranimo vse tisto, kar po nepotrebnem zapolnjuje nas čas in nenazadnje, da spoznamo, kaj v življenju zares šteje. Objokovanje preteklosti nikoli ne spremni ničesar, lahko pa se odločimo za tiste spremebe v življenju, ki smo si jih vedno želeli.

5. Zakaj je pomembna pozitivna samopodoba?

S pozitivno samopodobo smo sposobni probleme gledati iz različnih perspektiv. Z novimi izzivi se lahko soočamo lažje in z veliko mero samozaupanja, lažje sprejemamo tudi negativne kritike. Verjamemo, da smo vredni spoštovanja drugih - če sami ne verjamem vase, kako lahko od drugih pričakujemo, da bodo v nas? Kljub temu, da delamo napake in da v življenju pridejo tudi padci, še vedno ti ne vplivajo na nas v tolikšni meri, da bi nas to močno prizadelo.

6. Do kakšnih težav lahko pride, če nimamo izgrajene pozitivne samopodobe?

Samopodoba vpliva na vse - kakšne partnerske odnose oblikujemo, kako se obnašamo na svojem profesionalnem področju, koliko pričakujemo od sebe in drugih, kako visoke cilje si zastavljamo in nenazadnje, kako sploh shajamo s težavami, ki nam jih prinese življenje. Ljudje s slabo samopodobo imajo težave s postavljanjem meja, želijo v odnosih pretirano ugajati, druge težko zavrnejo in seveda potlačijo svoje potrebe, da bi zadovoljili druge. Posledica tega je nenehno vrtenje v krogu, neosrečujeoči odnosi in splošno nezadovoljstvo, kar lahko pripelje tudi do težjih motenj čustvovanja.

7. Kako pravzaprav vemo, da je vzrok za naših težav negativna samopodoba?

Ko včasih vprašam ljudi, ali se jim zdi, da imajo pozitivno samopodobo, je običajno odgovor ja. A ni dovolj, da si želimo to verjeti. Pozitivna samopodoba se najbolj pokaže v odnosih z drugimi in v odnosu do samega sebe. Težave npr. vedno izvirajo bodisi iz okolja bodisi iz nas, a še tako velika težava, ki pride od zunaj ni nerazrešljiva, če se znamo z njo pravilno soočiti. Če pa teh mehanizmov v sebi nimamo, nam lahko že najmanjša stvar zamaje tla pod nogami, in namesto, da bi znali najti funkcionalne rešitve, zavedno ali nezavedno obtožujemo sebe.

8. Kaj so lahko vzroki za razvoj slabe samopodobe?

Samopodoba se začne oblikovati v otroštvu, na podlagi odnosa z materjo in očetom oziroma pomembnimi drugimi. Če sta bila starša odzivna na otrokove potrebe, potem se bo ta razvil v zdravo, stabilno osebnost, ki se bo sposobna spopadati z izzivi življenja. V nasprotnem primeru pa bo otrok šel v svet neopremljen, pretirano ranljiv in z nezaupanjem vase. Negativna prepričanja o sebi bo ponotranjil, če je bil nenehno podvržen negativni kritiki, poslušal, da nikoli ni dovolj dober in da ne dosega dovolj visokih standardov. Na samopodobo vpliva tudi otroštvo brez čustvene topline, pohvale, naklonjenosti … Gre za sporočila, ki so mnogo širša od besed, saj zajemajo čutenja.

9. Kaj lahko za boljšo samopodbo storimo sami?

Ko se odločimo, da bomo poiskali odgovore, se običajno oprimemo knjig za samopomoč oz. pop psihologije, ki pripomorejo k vpogledu vase. Te knjige pa lahko pomagajo le do določene mere, saj običajno naše težave ne obsegajo le vedenjske ravni, ampak predvsem čutenjsko. Vsebine, ki so globlje v nas in se jih morda niti ne zavedamo, pa je težje predelati sam, saj smo ljudje bitja odnosov. Tu se lahko oprimemo strokovne pomoči, je pa v prvi vrsti potrebna zavestna odločitev, da si spremembe sploh želimo.

10. Kako nam lahko pomaga psihoterapevt?

Skupaj s psihoterapevtom skozi srečanja vzpostavite zaupen odnos, v katerem se počutite dovolj varne, da spregovorite o ranljivih temah. Skozi pogovore predelate nezavedne vzorce, težka čutenja, načine razmišljanja in se dotakneta izvirne družine, ki je prostor, kjer se vse začne. To je vedno strokovna in najbolj varna pomoč za posameznika, ki se ne znajde sam s seboj. V terapiji se človek sooči s svojimi težavami, jih počasi razume, sprejeme in preboli. Na tak način vidi svet okoli sebe v mnogo bolj obvladjivi luči, kar je seveda močno povezano z zadovoljstvom.