Razmerje med kroničnimi boleznimi in motnjami v duševnem zdravju 

Ob odkritju težje ali neozdravljive bolezni se življenje osebe pogosto obrne na glavo. Seveda je veliko odvisno od teže diagnoze, a v večini primerov se spremenijo življenjski slog, stopnja fizičnega delovanja in tudi vloga v družini in družbi nasploh. Pogosto se morajo osebe spoprijeti z velikim stresom, saj se morajo ob diagnozi učiti obvladovati svojo bolezen ali se podati na pot intenzivnega zdravljenja – včasih z veliko negotovostjo, kaj bo prinesla prihodnost. 

Težje diagnoze zahtevajo znatno čustveno prilagoditev in pogosto vključujejo številne čustvene reakcije, kot so žalost, krivda, jeza, tesnoba ... Kako se oseba s tem spopada, je odvisno od mnogih dejavnikov, vključno z zgodovino duševnega zdravja, stopnjo čustvene odpornosti, podporo družine. Če je bolezen napredujoča in zahteva intenzivno zdravljenje, so pogosto prisotni vzponi in padci, boljša in težja obdobja, tudi za svojce obolelega.

 Anksioznost in depresija sta dve zelo pogosti težavi, povezani z dolgotrajnimi in neozdravljivimi boleznimi.

Osebe s kronično ali neozdravljivo boleznijo imajo večje tveganje za razvoj depresije kot zdrave osebe. Tiste, ki imajo sočasno depresijo in kronično bolezen, bodo zelo verjetno imele tudi težje simptome obeh bolezni. Pri depresiji sta zelo pomembna faktorja izolacija in osamljenost, ki se običajno še poslabšata, če oseba nima ustrezne podpore bližnjih ali pa ima občutek, da nihče ne razume, kaj prestaja.

Če je zaradi bolezni primorana ostati doma ali celo v postelji, ima lahko občutek izključenosti od družbe, sveta. To pa lahko vodi v negativno spiralo, ki še poslabša splošno počutje, zmožnost obvladovanja simptomov bolezni in privede do samoizolacije oz. odrivanja drugih oseb stran. Seveda pa težje diagnoze ne prizadenejo le obolelih, saj se pogosto spremenijo tudi vloge družinskih članov. Bolezen tako lahko vpliva na komunikacijo in odnose, vse skupaj pa lahko še poslabša napredovanje bolezni ali vse večje potrebe obolelega. Obremenjenost bližnjih je v tem primeru čustvena, fizična in finančna, sploh če traja skozi daljše obdobje. 

Bolezni, ki so pogosteje povezane s težavami v duševnem zdravju, so: rakave bolezni, sladkorna bolezen, kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB), bolezni srca in ožilja, možganska kap, bolezni ledvic, multipla skleroza, Parkinsonova bolezen, Alzheimerjeva bolezen, okužba z virusom HIV, kronična bolečina.

 Težave v duševnem zdravju in vpliv na telo

Pomembno je poznati še obratno perspektivo, saj različna stanja duševnega zdravja lahko povzročijo ali poslabšajo telesne težave. Osebe s klinično depresijo so izpostavljene povečanemu tveganju za nastanek bolezni srca in ožilja, sladkorne bolezni, možganske kapi, osteoporoze in Alzheimerjeve bolezni. Čeprav so na to temo potrebne nadaljnje raziskave, je zlahka videti, kako lahko simptomi depresije vodijo do diagnoze kronične bolezni ali poslabšajo že obstoječo.

Načini soočanja s kronično boleznijo

– Iskanje strokovne pomoči: Zlasti v primerih, ko bolezen vpliva na psihično, čustveno in socialno stanje, je pomembno poiskati podporo usposobljenega strokovnjaka ali se vključiti v podporne skupine. Slednje je zelo dragoceno tudi po zaključku zdravljenja. Pri tem je lahko v veliko pomoč zdravnik, ki je vodil zdravljenje bolezni, saj najbolje pozna programe podpore, ki so na voljo.

– Aktivne strategije spoprijemanja: Diagnoza kronične bolezni je za mnoge strašljiva, a raziskave so pokazale, da oboleli, ki se soočijo z diagnozo in uporabljajo aktivne strategije obvladovanja, čutijo večje zadovoljstvo v življenju v primerjavi s tistimi, ki ne želijo sprejeti in si priznati bolezni. Aktivne strategije spoprijemanja vključujejo iskanje ustreznih informacij o bolezni, ozaveščanje novih potreb, ki jih prinaša diagnoza, kar omogoča občutek opolnomočenja in večjega nadzora.

– Iskanje načinov, kako osmisliti življenje: Diagnoza pogosto prebuja vprašanja o smislu življenja, kar je zelo osebno potovanje za vsakogar. Mnogi si pri tem pomagajo tudi z meditacijo, čuječnostjo, vero in ostalimi oblikami duhovnosti. 

– Vadba sočutja do sebe: Ko je zdravje ogroženo, se marsikdo počuti, kot da ga telo izdaja, kar lahko privede do samoobtoževanja – a slednje povzroča le še večje trpljenje. Sočutje do sebe je močno povezano s čustveno odpornostjo in zmanjšano stopnjo depresije in tesnobe. Eden od načinov za konceptualizacijo sočutja je razmislek o tem, kako bi se odzvali na ljubljeno osebo, ki bi bila v enaki situaciji. Ljudje smo do sebe običajno veliko strožji kot do bližnjih.

– Radikalno sprejemanje situacije: Včasih kronična bolezen povzroči trpljenje, ki ga ni mogoče lajšati z medicinskimi sredstvi, kar je lahko zelo frustrirajoče. Radikalno sprejemanje vključuje opazovanje izkušnje brez poskusov spreminjanja, kar omogoča bolj prilagodljive odzive. To seveda ne pomeni, da bolezen prenehamo skušati zdraviti, ampak da prenehamo premlevati o tem, kar je izven našega nadzora. To omogoča več olajšanja in osredotočenost na stvari, ki jih lahko obvladujemo.

Pomen družinske podpore

Vsak sprejema in doživlja bolezen na svoj način. Pomembno je, da oboleli ve, da ima vso podporo in varnost, ki ju potrebuje. Družinski člani (in prijatelji) imajo pomembno vlogo v procesu zdravljenja in tudi kasneje, saj njihova vključenost kaže dolgoročne koristi za obolelega. Pomembno je, da se bližnji zmorejo pogovarjati o žalosti, strahu in izzivih, s katerimi se srečuje oboleli, saj to odpira prostor čustveni varnosti in olajšanju stiske. Velik pomen ima tudi aktivna vključenost v proces zdravljenja, kot denimo pomoč pri prevozih na terapije, preglede, podporna srečanja in praktična pomoč pri vsakodnevnih opravilih. Seveda ne gre pozabiti na načrtovanje kakovostno preživetega časa skupaj – bodisi so to sprehodi, izleti, filmski večer ali kar koli obolelemu predstavlja zadovoljstvo in sprostitev. 

Viri: ChoosingTherapy / BetterHelp / PsychologyToday