Človek je čustveno bitje … Zakaj se ne smemo bati neprijetnih čustev?

Pogosto v splošni rabi uporabljamo izraze negativna in pozitivna čustva. Negativna čustva povezujemo z nečim slabim, zato bi se jim ljudje najraje izognili. Toda čustva sama po sebi niso dobra in slaba. Ali pravilna in napačna. Čustva redko prihajajo v »čisti« obliki. Včasih začutimo osnovna čustva, kot so strah, jeza in žalost. Večkrat pa se nam zgodi, da začutimo enega ali več čustev hkrati. Na primer, ko se skregamo z bližnjim družinskim članom, pogosto hkrati čutimo jezo, žalost, razočaranje, lahko tudi strah, skrb. Osnovna čustva trajajo manj časa, pojavijo se hitro, nenadzorovano in večkrat sprožijo nezavestno telesno reakcijo, ki jo uravnava naš avtomatski živčni sistem. Na drugi strani kompleksna čustva lahko vsebujejo kombinacijo več osnovnih čustev, navadno trajajo dlje in so bolj povezani z našimi mislimi in percepcijami, kot osnovna.

Neprijetnih čustev nimamo brez razloga

Vsako čustvo ima neko funkcijo, ki nam nekaj sporoča. Jeza v nas sproža željo po akciji, strah nam sporoča, da je dobro, da smo previdni, da se izognemo nevarnosti, razočaranje pomeni, da nam je bilo nekaj v življenju pomembno itd. Vsa čustva so del nas. Bolj ko se jih zavedamo in jih sprejemamo, lažje se jim prepustimo, jih obvladujemo in jim dovolimo, da nas nekaj naučijo.

Nimamo vpliva na to, kaj čutimo

Pri čustvih gre za reakcije, ki preprosto obstajajo. Strah, krivda, ljubosumje, sram ali jeza niso sami po sebi pravšnji ali napačni, pozitivni ali negativni. Ljudje nimamo neposrednega vpliva na to, kaj čutimo. Čustvo predstavlja naš odziv na določeno situacijo in je sprožilec, ki zbudi potrebo po določeni akciji. Če nas je sram, bi se najraje umaknili. Če smo jezni, bi nekaj udarili, odrinili stran, kričali. Gre za preproste naravne in nagonske impulze, ki se sprožijo v naših možganih ob določenem čustvu.

Še vedno pa imamo vpliv na to, kako se bomo odzvali … 

Imamo vpliv na misli, ki vodijo v določena čustva, ter na svoje vedenje in odzive – torej na to, kaj bomo naredili s posameznim čustvom, ko nas obišče. Ljudje smo zavestna bitja, zato se na čustva v večini primerov ne odzivamo nagonsko.

Potreba po nadzoru in obvladovanju čustev

Naša zavest nam namreč omogoča bolj kompleksne, daljše odzive na čustva. Če bi se ljudje odzivali zgolj na podlagi nagonskih impulzov, bi lahko sledilo veliko težav, saj bi se čustveno odzivali v čisto vsaki situaciji. Zato obstaja logična potreba po nadzorovanju in obvladovanju čustev.

Zavest nas tudi lahko omejuje

Na žalost pa nas ravno zavest pogosto tudi omejuje. Če čustva preveč nadziramo, jih zatiramo in jim ne pustimo, da opravijo svojo funkcijo, lahko pride do marsikaterih neprijetnosti.

Kako se ljudje razlikujemo oziroma koliko vpliva temperament na naše odzive?

Vsi ljudje smo zmožni čutiti posamezno čustvo. Toda čustveni sistem nekaterih je hitreje in močneje vzburjen, bolj intenzivno doživljajo posamezna čustva, celoten telesni odziv je zelo izrazit in potrebujejo dlje časa, da se umirijo.

● Hitrost, moč in trajanje vzburjenja prinesemo na svet. To na primer pomeni, da nekateri hitreje in intenzivneje čutijo žalost ob določenem težkem dogodku kot drugi.

● Vsak od nas se mora zato učiti drugačnega načina prepoznavanja in obvladovanja čustvenih reakcij.

● Temperament ni povezan z našimi mislimi, prepričanji, ampak je enostavno del našega notranjega sistema.

● Zaradi nerazumevanja temperamenta so ljudje z bolj hitro vzburljivim čustvenim sistemom velikokrat v družbi sprejeti kot bolj šibki in čustveno nestabilni. Kar jim lahko povzroča veliko težav.

Naši obrambni mehanizmi … V katerih situacijah niso učinkoviti?

Osnovna funkcija čustev je, da nas informirajo, motivirajo, nam pomagajo zadovoljiti osnovne potrebe, uresničiti želje ali nas obvarovati pred nevarnostmi.

Čustva, ki jih najpogosteje potlačimo, se vrnejo

Ljudje zaradi različnih razlogov pogosto ignoriramo ali potlačimo svoja čustva. Predvsem tista neprijetna, za katera si prizadevamo, da bi jih čutili čim manj, ter tista, ki so v družbi na sploh pogosto sprejeta kot »slaba« in »napačna« (na primer žalost, jeza, ljubosumje) in kot taka pogosto podvržena zatiranju.

Kadar je posamezno čustvo zatrto, potem ni bilo zmožno opraviti svojih osnovnih funkcij. Čustva pa so vztrajna, tudi če jih skušamo ignorirati, bodo hotela izpolniti svojo poslanstvo, zato bodo čakala na priložnost, da privrejo na plano. Največkrat takrat, ko smo najbolj šibki in nemočni.

Čustva pogosto aktivno nadziramo ali zadržujemo. Na primer, ko prejmemo kritiko za svoje delo in smo žalostni, saj ne želimo drugim pokazati, da nas je kritika prizadela, svojo žalost ignoriramo, jo zatremo in se z njo ne želimo soočiti. Če jo večkrat ignoriramo, lahko čez čas pride na plano na veliko bolj neprijeten način.

Težave pri prepoznavanju čustev in posledice

Če pogosto zatiramo čustva, lahko čez čas privede do težav že pri samem prepoznavanju in zavedanju svojih čustev. Ker se procesi zatiranja čustev pogosto začnejo že v otroštvu, ljudje velikokrat odrastejo nepovezani s svojimi čustvi. Dolgotrajno zatiranje čustev pa lahko vodi v anksiozna in depresivna stanja, stres, izgorelost, do psihosomatskih bolezni itd.

► Kako uspešno predelamo neprijetna čustva? Je to dolgotrajen postopek?

Pri ukvarjanju s svojimi čustvi se srečamo s tremi fazami procesa: identifikacijo, izražanjem in komunikacijo.

Prepoznavanje čustev

Posamezniki, ki so skozi celotno življenjsko dobo zatirali svoja čustva, imajo lahko problem že s samim prepoznavanjem tega, kaj sploh čutijo.

Čustva se lahko naučimo prepoznavati tako, da opazujemo sebe in svoje reakcije. Naše telo in naša psiha sta močno medsebojno povezana. Telo nam nenehno nekaj sporoča. Če se naučimo opazovati njegovo delovanje, lahko lažje prepoznamo določeno čustvo.

Kitajska medicina na primer pravi, da če imamo probleme z očmi, je to lahko znak potlačene jeze, če imamo težave s pljuči, je to lahko posledica zatrte žalosti, če nas pretirano skrbi, imamo lahko težave z želodcem itd.

Pri prepoznavanju čustev nam lahko pridejo prav tudi tehnike globokega sproščanja. Na primer meditacija, čuječnost, tehnike dihanja itd.

Če smo resnično nepovezani s svojimi čustvi pa je seveda priporočljiv tudi obisk psihoterapevta ali medicinske hipnoze. Ko se zavemo svojih čustev in jih prepoznavamo, je zelo pomembno tudi kako jih izražamo. Če smo dolgo zadrževali čustva, nam lahko samo izražanje predstavlja kar precejšnji izziv. Na primer, nekateri zaradi neprimerno izraženih čustev žalosti tudi po več let ne jočejo. Da ponovno pridejo v stik s svojimi čustvi in čutijo udobje pri izražanju joka, lahko preteče kar precej časa. Če se nam zdi, da je v naše čustvene reakcije vpletena tudi druga oseba, je dobro, da ji sporočimo, da je njeno vedenje privedlo do posameznega čustva.

Neverbalno izražanje

Izražanje čustev je tisto, ki preprečuje, da čustva tlačimo, zatiramo in ignoriramo. Čustva izrazimo z mimiko obraza in telesa, zelo hitro prepoznamo po izrazu na obrazu za katero čustvo gre. Tako pri osebi opazimo, kaj se ji dogaja. Izražanje čustev je navadno neverbalno.

Pri izražanju čustev nam lahko pomaga: 

● Pogovor

Pri tem druga oseba ni nekdo, ki je vpleten v situacijo, ki je v nas zbudila določeno čustvo. Pri izražanju čustev se pogovorimo z osebo, ki ji zaupamo, ob kateri nam je prijetno in ki nas je pripravljana poslušati.

● Zapis

Dober način izražanja čustev je tudi pisanje. S pomočjo pisanja »izlijemo« vsa čustva, ki jih doživljamo, brez nepotrebnih sodb in sprašujemo o primernosti in razlogih svojih čustev.

● Telesno praznjenje

Naše telo ima znotraj sebe naravne mehanizme izražanja čustev. Dobro je, da jih znamo uporabiti in da jim pustimo, da se izrazijo. Na primer žalost se izraža prek joka, če čutimo jezo, gremo lahko sekati drva ali udarjati boksarsko vrečo, če smo veseli, se smejimo itd.

Komuniciranje čustev

Na drugi strani pa komunikacija čustev pomeni, da svoja čustva sporočimo vpletenim osebam. S tem si omogočimo, da dokončno predelamo svoja čustva. Faza komunikacije pride za fazo izražanja. Dobro je, da čustva najprej izrazimo, se pomirimo ter si pustimo prostor za razmislek.

● Olajšanje

Ko smo pripravljeni, lahko nato svoja čustva posredujemo vpleteni osebi. Dolgo časa lahko čutimo jezo ali zamero, brez kakršnekoli spremembe, dokler končno ne povemo kako se resnično počutimo. Ko enkrat to storimo, nam ni več potrebno zadrževati, čutimo olajšanje in sprostitev.

Pri komuniciranju svojih čustev je priporočljivo upoštevati dve vodili:

Oseba na drugi strani nas mora biti pripravljena poslušati in spoštovati naša čustva. Izogibati se moramo pričkanju in prenašanju krivde na drugo osebo. V nasprotnem primeru namreč pride do še več neprijetnih čustev, novih konfliktov in nerazrešenih stanj.

Kaj se zgodi, če ne izražamo svojih čustev?

Če čustva niso izražena, se nalagajo v telesu v obliki nemira, strahov, mišične napetost in psihosomatskih simptomov (npr. glavoboli, bolečine v trebuhu, visok pritisk). Tako kot pri stresu, je podobno tudi pri čustvih. Če jih dolgo časa zatiramo, se kopičijo znotraj nas in slej ko prej privrejo na plano.

Čustva se naučimo zatirati že v otroštvu

Prek vzgoje in družbenih vzorcev, ki ji spremljamo iz okolice, smo se naučili aktivno zatirati in obvladovati svoja čustva. Ker smo ljudje družbena bitja, obstaja logična potreba po obvladovanju nagonskih impulzov. Kljub temu so prepogosto nekatera čustva pretirano zatirana in sprejeta kot napačna, negativna. Kot otroci se tako že v mladosti preko vzgoje in preko vzorcev iz družinskega in širšega družbenega okolja, naučimo aktivno zatirati svoja čustva.

Na primer predstavniki moške populacije so v mladosti pogosto slišali stavek: »Veliki fantki ne jočejo.« Na ta način so si ustvarili prepričanje, da jok predstavlja nekaj slabega, znak šibkosti in nemoči. Tako tudi v odrasli dobi želijo zatreti in ignorirati žalost ter jo ne izrazijo in ne predelajo. Sicer pa je najbolj pogosto zatirano čustvo predvsem jeza. V družini in v družbi se naučimo, da ni primerno, da takrat, ko čutimo jezo le-to izrazimo z vpitjem, kričanjem, metanjem stvari, brcanjem itd. Kar je seveda razumljivo. Nihče pa nam ne pokaže alternative, torej kaj narediti, da bo jeza izražena na primeren način. Na primer, da se umaknemo, gremo v gozd in kričimo na samem, sekamo drva, boksamo v boksarsko vrečo itd.

Tudi neprijetna čustva imajo svojo funkcijo in prav je, da jim dopustimo, da jo izpolnijo. Naučiti pa se moramo, na kakšen način je najbolje, da predelamo posamezno čustvo.

Zakaj je spopadanje z negativnimi čustvi tako pomembno?

Čustva nam dajejo energijo. Če se zavedamo svojih čustev in jih znamo izraziti, se počutimo bolj energične, bolj vemo, česa si želimo, kaj si zaslužimo in smo na sploh bolj mirni in zadovoljni. Če pa se svojih čustev ne zavedamo, jih ne znamo izraziti in predelati, se lahko počutimo utrujeno, otopelo, nezadovoljno, tesnobno ali depresivno. Prek predelave čustev sprostimo telo, lažje obvladujemo negativne misli in si naredimo prostor za bolj prijetna čustva. Če ne predelamo svojih čustev, pa se lahko zapletemo v vrtinec neprijetnih občutkov, ki nam preprečujejo, da bi se dobro počutili.

Kakšne so lahko posledice, če jih ne znamo predelovati?

Če ne predelamo svojih čustev, se to lahko kaže na naslednje načine:

● Nepojasnjena tesnoba. Kadar posamezniki zatirajo čustva daljše časovno obdobje, imajo lahko občutek nenehne, nepojasnjene tesnobe, brez očitnega izvora.

● Ker ima vsako čustvo svojo funkcijo, ji z zatiranjem ne dovolijo, da se primerno izrazijo, to pa lahko povzroči stanje daljše ali nenehne napetosti in nepojasnjene tesnobe.

● Depresivno stanje. Tu ne gre za depresijo, bolj za stanje, ki navadno v sebi skriva neizraženo žalost ali jezo. Gre za stanje, ko je posameznik brez volje, brez pretirano izrazitih čustev, obenem pa ne ve točno, zakaj se tako počuti.

● Psihosomatski simptomi. Glavoboli, povišan krvni tlak, izpuščaji, dermatitis, astma itd., so lahko posledica kronično zatiranih čustev. Dolgoročno zadrževanje čustev namreč v telesu povzroča stresni odziv, ki se v primeru večletnega kopičenja pogosto izrazi preko psihosomatskih bolezenskih znakov.

Vsaka funkcija v našem telesu ima določen namen. Tako je tudi s čustvi. Tu so zato, da nas varujejo, opozarjajo, ženejo naprej, motivirajo in osrečujejo. Če jim to seveda dovolimo.