Shizofrenija je kronična, progresivna, kompleksna duševna motnja v delovanju možganov, ki vodi v zmanjšano psihosocialno funkcijo in lahko preseneti ter prestraši obolelega in njegovo družino.

»Od vseh bolnikov, ki zbolijo za shizofrenijo, jih ima 22 odstotkov samo eno epizodo bolezni in ne utrpijo nobene oškodovanosti. Okrog 35 odstotkov bolnikov ima več epizod in ne utrpijo nobene oškodovanosti ali pa je ta minimalna. Kakih 8 odstotkov bolnikov po prvi epizodi utrpi oškodovanost, imajo ponavljajoče se epizode in se ne vrnejo več na predhodno stopnjo funkcioniranja. Približno 35 odstotkov bolnikov pa ima več epizod. Več epizod običajno pomeni, da se stanje po vsaki epizodi še poslabša, bolnik pa se ne vrne več na predhodno življenjsko raven. Pomembno pa je, da že vnaprej ne obupa in da po občasnih ali začasnih težavah poskusi znova in svoje etapne cilje sproti prilagaja svojim trenutnim kapacitetam«

                                                                    - dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih.

Kdo lahko zboli za shizofrenijo?

Pojavlja se pri obeh spolih, pri moških gre za vrh zbolevanja med 15. in 25. letom, ženske pa ponavadi zbolevajo nekoliko kasneje in sicer je vrh zbolevanja pri ženskah med 25. in 35 letom, lahko tudi pozneje. Gre za sicer dedno bolezen, vendar način dedovanja še ni dobro pojasnjen. Žal ne obstajajo ustrezni laboratorijski testi, preko katerih bi lahko ugotovili shizofrenijo. Bolezni se torej ne da diagnosticirati z nobenim snemanjem strukture ali funkcije možganov, kot tudi ne s pomočjo preiskav krvi ali urina. Diagnozo tako strokovnjaki postavijo zgolj na ciljnem in strukturiranem psihiatričnem pogovoru z obolelim in njegovo družino. Raziskave so pokazale, da so ljudje, ki zbolijo za shizofrenijo, čustveno labilnejši, bolj vase zaprti in manj vestni od ostalih, povprečnih ljudi.

Prepoznajte simptome

Motnje razpoloženja:

Oboleli za shizofrenijo se lahko počuti depresivno, občuti strah, nemir, tesnobo, razdražljivost, navsezadnje ga lahko takšni občutki napeljujejo k razmišljanju o samomoru.

Halucinacije:

Pacient lahko sliši, čuti ali vidi, česar ostali ne morejo. Pojavljati se lahko začnejo halucinacije, lahko zaznava glasove, za katere se mu dozdeva, da jih sliši od zunaj in, da se med seboj pogovarjajo ali pa mu nekaj zapovedujejo. Prisluhi in prividi tako postopoma pacienta ločijo od resničnega življenja in vplivajo na njegovo življenje in odnose z bližnjimi.

Motnje pri vsakdanjih opravilih:

Bolnik s shizofrenijo se lahko začne umikati v osamo. Počuti se utrujen in brezvoljen, težko izvaja še najbolj navadna vsakdanja opravila, kot so umivanje, oblačenje in hranjenje. Srečevanje z družinskimi člani ali prijatelji in znanci postaja vse bolj težavno, zato se pogosto začne izogibati stikom z drugimi. Sorodniki in ostali ponavadi ne razumejo njegovega vedenja in ne prepoznajo začetnih znakov bolezni.

Motnje identitete:  

V določenih primerih lahko pacient verjame, da je nekdo drug. Oziroma, se ne zna poistovetiti s samim seboj. Lahko dobi občutek zmožnosti fizične prelevitve, torej verjame, da se lahko v trenutku spremeni v drugega človeka. Svoje dele telesa lahko zaznava drugače ali pa jih sploh ne prepozna.

Blodnje:

Poznamo več vrst blodenj. Pacienti lahko verjamejo v razne teorije zarote, menijo, da jih nekdo nadzira in jim prisluškuje. Ne zaupajo tehnologiji, niti ljudem okoli sebe. Lahko tudi resnično verjamejo, da jim nekdo želi škodovati, kar v njih vzbuja strah, tesnobo in nelagodje. Svojih zmotnih prepričanj pa žal ne morejo popraviti sami, za samo ozdravitev namreč potrebujejo dolg proces zdravljenja s primernimi zdravili, v varnem in dobrem odnosu s terapevtom in bližnjimi.

Spoznavne motnje:

Pacient je težko skoncentriran, misli mu nenehno uhajajo. Logično mišljenje mu predstavlja težave, ravno tako ima težave s spominom, načrtovanjem in sporazumevanjem z drugimi.

Vzroki za nastanek shizofrenije

Vzroki za pojav shizofrenije še do danes niso popolnoma jasni.  Stroka se strinja, da gre najverjetneje za preplet več notranjih in zunanjih dejavnikov.

Sprožilci bolezni so lahko stres, (pre)velike življenjske obremenitve, izguba delovnega mesta, smrt v družini, težek porod, razpad dolgoletne zveze, neprijetni dogodki v okolju in uporaba prepovedanih drog (marihuana, LSD, amfetamini, kokain …), zlasti v obdobju, ko se možgani še razvijajo, to je med 16. in 18. letom.

Kako se spopasti s shizofrenijo?

Najprej si je treba priznati, da je nekaj narobe, da ne gre zgolj za fazo, temveč se za vsem čudnim in neprimernim vedenjem človeka skriva bolezen. Potrebno je prepoznati same simptome, se izobraževati na tem področju, zaznati stisko človeka ali celo samega sebe, ko se znajdete v trenutku, ko občutite, da je nekaj hudo narobe z vašimi ali tujimi mislimi, zaznavo in čustvi. Potrebno je razumevanje. Predvsem razumevanje s strani družine in bližnjih, pa tudi ostale okolice. Ravno tako je pomembno sprejemanje. Ljudje s shizofrenijo so navadni, vsakdanji ljudje, ki imajo po vsej verjetnosti starše, družino, prijatelje, s katerimi so bili nekoč v popolnoma vsakdanjih socialnih odnosih. Živeli so normalna življenja. V trenutku, ko se je pojavila bolezen, pa so se začeli odmikati od realnosti, kar ne pomeni, da so nevarni, da so agresivni ali se jih je potrebno bati. Gre za prestrašene in zmedene ljudi, ki se v večini niti ne zavedajo svoje bolezni. Vaša naloga je, da jih poskušate znova približati, tako v dojemanju, kot tudi odnosih z zunanjim svetom. Vsekakor je nujna in prepotrebna obravnava obolele osebe, s strani strokovnjaka in vkolikor vidite, da oseba ni več zmožna sama razsoditi ter poklicati zdravniško pomoč, je vaša dolžnost, kot dolžnost humanega in razumnega človeka, da to storite zanj.

Prevečkrat se namreč takšni ljudje osamijo, ostali pa dvignejo roke od njega in s tem dovolijo bolezni napredek. Vkolikor se težave lotite na začetku, bo ta seveda manjša. Lažje jo bo odpraviti. Za boj zoper to zahrbtno in resnično neprijetno psihotično bolezen, so potrebna zdravila oz. prava kombinacija teh. In vkolikor oboleli ta zdravila redno in vestno jemlje, lahko živi svoje življenje normalno naprej, njegove socialne sposobnosti niso več onesposobljene, vrne se lahko v realno življenje, skrbi zase in opravlja tako vsakdanja opravila, kot tudi redno hodi v službo.