Bolečina ob izgubi bližnjega je običajno huda in ljudje se različno odzivamo na takšne travmatične dogodke. Prva reakcija večine sta jok in žalost, veliko jih ima težave s spanjem in prehranjevanjem. Počutje pa se običajno izboljša po enem letu. V nasprotnem primeru je treba poiskati pomoč, pravi dr. Onja Tekavčič Grad.

Na kakšen način se človek običajno spopada z bolečino ob izgubi?

Z vsako izgubo v življenju se težko spopademo, še toliko težja je bolečina ob smrti bližnjih. Prvo pravilo je, da je težko napovedati, kako se bo posameznik odzval in žaloval, saj na takšne dogodke kot je izguba, reagiramo zelo individualno. Običajno žalujoči izraža bolečino z jokom, z žalostjo, nemirom. Veliko jih ima probleme s spanjem in spijo preveč ali premalo. Pojavljajo se težave s prehranjevanjem. Nekateri močno shujšajo, spet drugi jedo preveč. Opazimo lahko tudi jezo žalujočega nad preminulim, kar je morda svojcem težje razumeti. Vendar je del žalovanja tudi to, da žalujoči dolgo ne sprejme, da je bližnji odšel. Včasih mora miniti več mesecev. Vsak, ki se prvič spopada z izgubo, mora odgovore poiskati sam.

Kaj bi svetovali tistim, ki izgubijo ljubljeno osebo?

Najprej je potrebno razumeti, da je žalovanje dolgotrajen proces. Laično razmišljanje je, da je žalujočemu najhuje na začetku in da se kasneje situacija pomiri, vendar žal ni tako. Proces žalovanja je ravno nasproten. Narava je poskrbela, da nas na začetku pred bolečino zavaruje, kasneje pa je vedno huje, do približno šestega do osmega meseca po izgubi, ko nastopi vrhunec in je res težko. V tem času zelo pomembno vlogo odigrajo svojci, prijatelji, sodelavci. Žalujočemu naj ponudijo oporo in se z njim pogovarjajo. Njegovo razpoloženje se začne počasi dvigati. Omenim lahko še pravilo enega leta; ker se v enem letu obrnejo vsi prazniki, družinska praznovanja, obveznosti, se žalujoči običajno navadi na to, da je sam oziroma brez človeka, ki je odšel.

Kako pa drugi lahko pomagamo žalujočemu?

Najbolj pomembno je, da ga vprašamo, kaj si želi in kaj potrebuje. Zanimivo je, da zelo veliko žalujočih pravi, da si želijo govoriti o preminulem. Vendar se prijatelji in svojci bojijo tega pogovora, se umikajo, ne sprašujejo, ne želijo govoriti o preminulem in se odzivajo, kot da ni bilo nič. Najbolje je, če osebo, ki je utrpela izgubo, brez predpostavk vprašamo, na kakšen način mu ali ji lahko pomagamo. Kljub vsemu nekateri želijo govoriti, drugi ne, nekateri bi radi obiskali pokopališče, drugi spet ne, nekateri veliko jokajo, drugi sploh ne. Najti svojo pot žalovanja je s pomočjo bližnjih vsekakor veliko lažje, kot ostati sam.

Kakšne so vaše izkušnje z ljudmi, ki izgubijo bližnjega. So kdaj njihove stiske tako hude, da potrebujejo pomoč?

Težko bi rekla, kdaj je stiska huda in kdaj ne. Ko kdo oceni, da ne zmore sam, da mu je pretežko, da se vrti v krogu, da nič več ne najde motivacije za življenje in da je veliko stvari nejasnih, potem je dobro, da poišče pomoč in s kom, ki razume, spregovori o teh stvareh. Torej, če gre za blažjo obliko z rahlo nespečnostjo, neješčnostjo, kadar človek, na primer, ne more v službo in mu je težko začeti normalno delati, takrat je morda dobro, da poišče pomoč. Če pa vse skupaj preraste v klinično depresivnost, potem oseba potrebuje zdravnika, zdravljenje in morda tudi zdravila.