Šest resnic o perfekcionizmu

Biti perfekcionist ne pomeni večjega uspeha

Pazite, perfekcionizem ne pomeni tega, da si prizadevate doseči dobre rezultate, niti ne pomeni zdrave ambicioznosti. Je neizprosen standard, ki ga je v večini primerov nemogoče doseči, pri čemer ni prostora za napake. Velikokrat ga spremlja prepričanje, da nas ljudje ocenjujejo in vrednotijo le na podlagi naših dosežkov. Takšna drža popolnoma ohromi ustvarjalnost ter večplastno razmišljanje in ne usmerja k inovacijam, učenju in sprejemanju tveganja. Zaradi nenehnega preseganja svojih mej zmogljivosti  vodi v izčpanost, izgorelost in številne druge zdravstvene težave.

Perfekcionisti zmotno mislijo, da jim bo ’popolnost’ pomagala pri všečnosti in priljubljenosti. Še več - da jih bo zaščitila pred tem, da bi jih drugi na kakršenkoli način zavrnili. A namesto tega perfekcionizem v resnici ustvarja še večjo razdaljo v odnosih, saj v njem ni nič pristnega. Resnični odnosi, ki temeljijo na zaupanju, zahtevajo veliko mero ranljivosti in zmožnost dopuščati in deliti svoje napake in pomanjkljivosti z drugimi. Tega pa marsikdo ne zmore. Treba se je zavedati, da si ljudje želijo iskrenih, verodostojnih in odprtih stikov, ki ne temeljijo na ’maskah popolnosti’. Ravno nepravilnosti, napake in pristnost nas delajo resnične. Perfekcionizem velikokrat spodkoplje ali prekine odnose, sploh, če dajemo prednost delu in ne najbližjim. Še huje je, če tudi od njih zahtevamo podobno, kot zahtevamo od sebe.

Perfekcionizem je povezan z izgubo dragocenega časa

Značilno za perfekcioniste je, da za vsakodnevne aktivnosti in opravila porabijo veliko časa. Vse mora biti opravljeno brezhibno, v nasprotnem primeru je zanje vse nepopolno, neprivlačno, ne dovolj dobro. Vse to pa zadaj skriva samo en motiv -  strah. Perfekcionisti prav tako izgubljajo čas z odlašanjem, saj so njihovi strahovi pred neuspehom in neustreznostjo tako močni, da jim preprečijo, da bi sploh karkoli začeli ali dokončali. Pogosto v življenju zamujajo priložnosti, saj se bojijo sprememb in poskusiti nekaj novega.

Pogosto se počutijo razočarane, neizpolnjene, neprimerne …

Ko pričakujemo od sebe popolnost, ne moremo biti nikoli zadovoljni, saj s takšno držo opazimo samo naše pomanjkljivosti. Poleg tega dopuščamo, da nas opredeljujejo napake in se ne oziramo na stvari, ki jih naredimo uspešno. Perfekcionist vedno razmišlja v smeri, da bi bilo vedno lahko še boljše. Tudi ko cilj že doseže, ni zadovoljen, saj si želi več. Ko sta pritisk in težnja po popolnosti tako velika, pogostokrat popolnoma odpovejo. Redko se prepustijo počitku, sprostitvi ali zabavi, če pa to storijo, se počutijo krive. Ne glede na to, koliko zunanjih potrditev, nagrad in napredovanj so deležni, vedno se morajo še bolj dokazati.

Perfekcionistične misli in vedenje se lahko spremenijo

Za kakršne koli spremembe na sebi je potrebna pripravljenost in motiviranost za dosledno delo. Se je pa potrebno zavedati, da pri premagovanju perfekcionizma ne gre na ’vse ali nič’. Pomembno je, da se skušamo čim bolj oddaljiti od togega perfekcionističenga miselnega vzorca in se naučiti, kako se seboj ravnati bolj prijazno ter kako uspešno uravnavati delo s počitkom, medosebnimi odnosi. Še vedno pa lahko ohranite uporabne elemente perfekcionizma: organiziranost, osredotočenost in pozornost na detajle.