V nasprotju s preostalim delom leta poletni meseci s seboj prinesejo več ’svobode’ kot sicer. Običajno imamo manj obveznosti, zaradi dopustov v nekaterih službah rahlo popustijo spone, ljudje so bolj razigrani in sproščeni – tudi zaradi rutine, ki ni več tako toga. Na prvi pogled se zdi, kot da bi toplejši dnevi iz nas morali izvabiti vse, kar je lepo in dobro, a velikokrat ni tako. Poletje je tudi čas stisk, ki se pojavljajo zaradi osamljenosti, ki jo v zadnjih letih še dodatno spodbudijo družbena omrežja, na katerih smo priča vsem navidez ’popolnim’ življenjem in vsemu, česar nimamo.

Rutina je obvladljiva, prosti čas pa ne

Če je za nekatere prekinitev ustaljene rutine poleti pravi balzam za dušo, drugim prinese občutke osamljenosti, prezrtosti, nepomembnosti. Takšnim posameznikom delo pomeni varno in ustaljeno strukturo dneva, kar jim omogoči vsaj majhno uteho, zato velikokrat radi ostajajo dlje v službi. Običajno nimajo široke socialne mreže – prijateljev, znancev, sorodnikov, s katerimi bi se lahko družili, zato se zaradi obilice prostih dni počutijo same. Občutki osamljenosti pa lahko zarežejo zelo globoko, sploh če si posameznik pri tem ne zna pomagati sam in ima manj socialnih veščin. Pojavijo se negativne misli, ki vodijo do negativnih telesnih občutij, ta pa dajo črnim mislim še večjo moč. Začarani krog se tako začne. Posameznik postane tesnoben, morda celo depresiven, ali pa ga začnejo mučiti številne psihosomatske težave.

Čas prebujenih konfliktov

A po drugi strani je osamljenost prisotna tudi v partnerskem odnosu, sploh če vanj že dlje časa ne vlagamo več pozornosti. Eden od partnerjev tako poletje oz. težko pričakovan dopust vidi kot priložnost za vnovično obuditev odnosa, več skupaj preživetega časa in več pozornosti. A po navadi se zgodi ravno obratno – velika pričakovanja in še večja želja nadoknaditi zamujeno prebudijo vse vsebine, ki smo jih skozi leto tlačili v sebi. Namesto sproščenih dni se tako začnejo boj za pozornost, razčiščevanje konfliktov in številni očitki, kar sproži občutke jeze, žalosti, obupa, osamljenosti. Prav zato se veliko partnerskih odnosov konča prav v teh mesecih.

Ob vsem naštetem se verjetno marsikdo sprašuje, kako najti srečo v tem ponorelem svetu, polnem zunanjih dražljajev, iskanja hitre zadovoljitve, včasih zlaganih odnosov in resničnosti, ki to ni. A ne glede na to, s čim se spoprijemamo – čisto vse se začne v odnosu do sebe. Osredotočenost nase je to, k čemur bi mogli stremeti vsi. Se spoznati in vzljubiti toliko, da ne bi več hlepeli po zunanjih potrditvah in iskali sreče zunaj sebe. Da bi si upali priznati, da nihče ni popoln in da včasih tudi sami potrebujemo pomoč. Čuteč in iskren odnos do sebe je bistvenega pomena za osrečujoče odnose z drugimi in posledično tudi polno in izpolnjujoče življenje.