Misel na to, da bom v kratkem morala na letalo – svoje najmanj priljubljeno prevozno sredstvo na celem svetu, čeprav je po raziskavah sodeč menda najbolj varno –, poskušam odmisliti do zadnjega trenutka. A kakšne tri, štiri dni pred dnevom D se kot črv v moje misli tiho in neopazno prikrade nek neugoden, težek občutek, ki mi povzroča hude glavobole. Potem se naslednji dan preseli nižje, v želodec, kar za seboj potegne znantno upadanje želje po hrani in občutek slabosti. Naslednji dan gre še malo niže, v črevesje. In rezultat tega je verjetno jasen vsem – začnejo se neprijetne prebavne motnje, ki se vse do dneva odhoda samo še stopnjujejo. Da o slabem spancu in težkem dihanju ob misli na to, da bom spet morala potovati z letalom, niti ne govorim.

Na dan odhoda seveda postane vse skupaj še toliko bolj 'zabavno'. Moja mantra : ''Več možnosti imaš, da se ubiješ z avtom, kot da bo letalo, s katerim boš letela, padlo dol!'' na tej točki ne deluje več. No, iskreno rečeno, saj tudi nekaj tednov ali celo mesecev prej nima pravega učinka. Med čakanjem na letališču se že precej tresem – ne le navznoter, ampak občasno tudi navzven. Barva mojega obraza vse bolj spominja na snežno bele stene letališča, moj dar govora, ki je sicer po mnenju mnogih (celo mojega moža) nenormalno velik, pa iz minute v minuto bolj peša. Dokler v trenutku, ko stopim na letalo, povsem ne zamre. Usedem se na sedež, nemudoma pripnem pas in v takšni poziciji, kot sedim zdaj, ostanem do konca poleta. Pripeta, seveda. Za roko pa ves čas verjetno malo premočno stiskam svojega moža, ki je na njegovo veliko žalost najpogosteje moj sopotnik na letalih. Niti poln mehur, ki je že na meji tega, da vsak čas poči, me niti za milimeter ne premakne. To je v tistem trenutku pravzaprav moj najmanjši problem. Mislim si: ''Kaj pa če gre kaj narobe ravno takrat, ko bom na stranišču? Na stranišču letala pa že ne bom umrla!''

Ko opravim z mislijo na moj poln mehur, se nehote osredotočim na zvoke, ki jih letalo spušča. In zdi se mi, da so motorji malo preglasni. ''Kaj pa če ne delajo tako, kot bi morali?!'' mi vre v glavi. Ko končno odprem usta, zajamem sapo in preplašeno vprašam moža, zakaj motorji tako hrumijo, me pomiri, da tako pač je – ogromni motorji, ki nas držijo v zraku, spuščajo tudi precej hrupa. A že čez nekaj minut, ko pilot ali avtopilot ali kdor koli že pilotira to ogromno stvar, malce upočasni in začnejo motorji komaj slišno in zaznavno manj hrumeti, me spet zaskrbi. ''Zakaj pa zdaj delajo drugače kot prej? A je zdaj kaj narobe?!'' spet uspem spraviti iz sebe. Ko mi moja boljša polovica seveda povsem laično pojasni, da verjetno drugačen zvok pač zato, ker letimo z nekoliko manjšo močjo, sem za nekaj sekund manj preplašena. A že mi misli poletijo v pilotsko kabino. In v moji glavi se potem vse skupaj odvija nekako takole: ''Če letalo leti na avtopilotu, to pravzaprav pomeni, da to ogromno stvar usmerja računalnik. Ampak saj moja računalnik večkrat kaj 'zašteka'! Kaj pa če pride do kakšnega stika, težave, odpovedi tega računalnika?!?! In če računalnik mogoče izračunava tudi kot, pod katerim moramo pristati, kaj če narobe izračuna in bomo strmoglavili med pristajanjem? Kaj pa če se kolesa ne spustijo?!?!?!'' No, na tej točki imam že v očeh polno solz in si govorim: ''Dihaj! Dihaj! Vse je dobro. Nič ne more iti narobe!'' Hkrati pa si obljubljam, da če preživim ta polet, ne grem nikoli, ampak res nikoli več na letalo. Raje ne grem nikamor več ali pa grem z ladjo ali z vlakom. Pa tudi če potujem en mesec!

In ko se nekako uspem prebiti skozi polet in ko končno letalo spet poljubi trdna tla, vsa srečna stečem z letala in si mislim, da je poklic stevardese oziroma stevarda za moje pojme najbolj občudovanja in spoštovanja vreden poklic na svetu. In zakaj ne poklic pilota? Odgovor je preprost. Pilot je izučen, da odregaira na vse možne težave, ki bi lahko nastopile med poletom, in stvari vzame v svoje roke. Reševati poskuša svoje življenje in življenja vseh drugih duš, ki so na letalu. Stevardese in stevardi pa delijo podobno usodo kot potniki. Čeprav tudi oni ogromno vedo o letalih in letenju in lahko takoj ocenijo, kaj gre narobe, čeprav so izurjeni za pomoč potnikom in je njihova naloga, da tudi v krizni situaciji najprej poskrbijo za njihovo varnost, konec koncev tudi njim ne ostane nič drugega, kot da čakajo in upajo, da bo pilot kos nalogi.

Kakor koli, letenja ne maram in na poletne počitnice se bom verjetno odpravila kar z avtom in ladjo … Seveda me bo prej ali slej spet zamikala kakšna bolj oddaljena destinacija in takrat mi bo želja po odkrivanju novih dežel prevagala na tehtnici odločitve, ali ostati doma ali spet oditi na letalo in videti nekaj novega. Do takrat pa bom živela v prepričanju, da na letalo ne stopim nikoli več!

Kako premagati strah pred letenjem, pa si lahko pogledate v sobotni televizijski Viziti.