Tanka meja med pomagati in pomagati preveč 

Od vseh odvisniških odnosov, kot so denimo odvisnost od spolnosti, partnerstva ali ljubezni, je najtežje razumeti odvisnost od reševanja in nudenja pomoči drugim. V angleškem jeziku uporabljajo izraz ’compulsive helper’, s katerim označujemo osebe, ki so odvisne od tega, da pomagajo drugim. Pri tem se verjetno marsikdo sprašuje, kako sta lahko pomoč in altruistična osebnostna drža škodljiva. Zagotovo ni vsaka pomoč škodljiva, nasprotno. Na pravem mestu in ob pravem času so dejanja pomoči nekaj lepega. Koristno in zaželeno je, da v svojem življenju pomagamo drugim, ko pomoč potrebujejo – vendar pri tem ne prevzamemo odgovornosti zanje, kot je značilno za kompulzivno potrebo po reševanju drugih, in pri tem nismo vsiljivi. Ko pomoč prestopi ločnico med zdravo in nezdravo skrbjo, se znajdemo v vrtincu škodljivega vedenja, iz katerega se je - kot pri vseh ostalih odvisniških vedenjih, težko izkopati. 

Kdo so kompulzivni rešitelji?

Takšna potreba po pomoči drugim je subtilna oblika manipulativne komunikacije in velja za eno od najbolj izčrpavajočih interakcij. Rešitelj je neke vrste ’kompulzivni pomočnik’, ki se ne more zadržati, da ne bi priskočil na pomoč, tudi kadar ta ni potrebna. Gre torej za izrazito usmerjenost na druge in prekomerno poseganje vanje. Takšne osebe so globoko v sebi nezadovoljne, saj pri nenehni skrbi za druge  zanemarjajo in zanikajo lastne potrebe, posledica tega pa je utrujenost, izčrpanost in na dolgi rok tudi izgorelost. Pogosto se pod takšnim vedenjem skriva močna potreba po pozornosti, ki jo potrebujejo rešitelji. A nemalokrat se zgodi, da v svoji neizmerni želji pomagati doživljajo zavrnitve, zato se počutijo nepomembne, neljubljene, nekoristne. 

Za razliko od običajne pomoči, ki jo vsak med nami kdaj pa kdaj ponudi nekomu, ki potrebo po pomoči izrazi, je za kompulzivnega rešitelja značilno, da: nudi pomoč, ko ta ni potrebna, pri tem pa ga ne zanima, ali je dobrodošel; ne želi povratne informacije; če je zavrnjen, se počuti slabo; pogosto veliko govori; prevzema odgovornosti drugih oseb nase; svoje potrebe zanika in postavlja v ozadje; lahko presega meje zasebnosti.

Kaj je v resnici v ozadju? 

Pogosto so takšne osebe izkusile boleče otroštvo, z njim povezane čustvene vsebine pa vplivajo na to, da v odraslosti uživajo v ’fantaziji’ reševanja drugih, ki vključuje srečen konec. Pri tem v resnici ni pomembno, koga rešujejo, komu pomagajo. Kompulzivni reševalci tako lahko prevzamejo svojo vlogo že v najzgodnejših letih, v družini, kjer vlada nemoč. Otroku je tako dodeljena vloga, ki s seboj nosi moč reševanja očeta in/ali matere ali celotne družine. Sčasoma lahko postane nagnjenost k pomoči drugim edina metoda, s katero se otrok čuti povezan s starši.

Otrok se tako nauči izpolnjevati lastne potrebe z izpolnjevanjem potreb drugih. Z drugimi besedami – nauči se, da je edini legitimen način, da se povežeš z drugimi ta, da jih skušaš nenehno reševati, jim pomagati. V odraslem življenju zato pogosto stremijo k ljudem, ki potrebujejo pomoč – to so lahko problematični prijatelji ali partnerji, ki jih potrebujejo ob sebi (bodisi zaradi odvisnosti, depresije, finančnih težav…), kajti ta občutek, da so potrebovani in koristni, jim je najbolj znan iz otroštva. V tem primeru gre za so odvisniško razmerje, kjer obe strani potrebujeta druga drugo. 

Vir: PsychologyToday