Seveda, gre za sezonsko razpoloženjsko motnjo (SAD), znano tudi kot sezonska ali zimska depresija, ki sodi med atipične depresivne motnje. Je motnja razpoloženja, ki zajema doživljanje depresivne epizode vsako leto v zimskih mesecih, ko je manj naravne sončne svetlobe. Pojavlja se lahko pri tistih ljudeh, ki so psihološko ali biološko bolj ranljivi na pomanjkanje svetlobe, zato kažejo znake depresije le v obdobju, ko je manj svetlobe, spomladi in poleti pa ti znaki povsem izzvenijo. Če je temu tako, gotovo govorimo o sezonski depresiji. 

2. Kako vemo, da ne gre za tipično depresijo?

Simptomi zimske depresije se od tipične depresije razlikuje po večji potrebi po hrani (predvsem po sladkem) in večji potrebi po spanju. Skupni znaki pa so dolgotrajno pomanjkanje volje in motivacije, utrujenost in razdražljivost.

 3. Kaj povzroča sezonsko depresijo?

Pomanjkanje svetlobe vpliva na nevrokemnične procese, zlasti na sintezo hormona melatonina, ki med drugim uravnava tudi ritem budnosti in spanca in vpliva na razpoloženje. Manj sončne svetlobe lahko povzroči tudi padec serotonina, nevrotransmiterja, ki enako vpliva na razpoloženje.

4. Kako resna je sezonska depresija?

Sezonsko depresijo moramo jemati enako resno kot druge klinične depresije. Da gre za sezonsko depresijo je vidno tako, da spomladi vsi znaki povsem izzvenijo in se ponovijo jeseni oziroma pozimi.

V pogovornem jeziku pa se izraz sezonska depresija (neustrezno) uporablja tudi za kratkotrajno depresivno razpoloženje, ki se lahko pojavlja v prazničnem času ali med dopusti, ki pa za razliko od sezonske depresije ne sodi med klinična depresivna stanja. Depresivno razpoloženje med prazniki, za razliko od sezonske depresije, ne izvira iz nevrokemičnega neravnotežja, temveč je pogosto povezano z neuresničenimi pričakovanji, kaj bodo prinesli prazniki, s težavami s prilagajanjem na spremembo ritma (delovni – praznični), z osamljenostjo, s konflikti med bližnjimi in podobno.

5. Kako si pomagati?

Zdravljenje sezonske depresije je usmerjeno na vzrok – nevrokemično ravnotežje zaradi pomanjkanja svetlobe. Zato pomaga dodajanje melatonina, lučka, ki nadomešča polni spekter sončne svetlobe, pa tudi odpravljanje ranljivost preko psihoterapije, s katero okrepimo osebnostno strukturo. Pri sezonski depresiji, ki se ponavlja iz zime v zimo, je potreben posvet pri strokovnjaku.

Pri kratkotrajnih motnjah razpoloženja pa si najbolje pomagamo sami, tako da jih preprečimo. Vnaprej razmislimo, kaj lahko realno pričakujemo od praznikov, kako se organizirati, da ne bomo občutili osamljenosti in zapuščenosti, medtem ko se drugi zabavajo in družijo in podobno.

6. Če ostaneva pri praznikih, ki se bližajo in ki številne pahnejo v obup, ker se počutijo osamljene ali imajo druge čustvene težave. Imate zanje kakšen nasvet. Kako 'prebroditi' praznike?

Ven v »lajf«, tvegati in iti v družbo, kljub strahu. Ne podcenjujmo osamljenosti. Izkoristimo priložnost, osamljenih ljudi je precej več, kot si mislite, in nikoli ne veste, kje vas čaka sreča. Ne bodimo sami, ne bodimo sami, ne bodimo sami! Poskusite se vključiti v organiziranje ali obiskati kakšne prireditve, pomagati pri dobrodelnih dejavnostih, si organizirati izlete ali potovanja in podobno. Če pa se depresivnost poglablja, je treba poiskati strokovno pomoč.

7. Zakaj menite, da je prav v času praznikov več samomorov?

Za prazničnim depresivnim razpoloženjem se lahko skrije tudi začetek prave klinične depresije. Prepoznamo jo po tem, da se depresivni znaki nadaljujejo tudi po zaključku praznikov. Tudi akutne samomorilne misli kažejo na začetek klinične depresije.

Če so ljudje, ki so sicer že prikrito (klinično) depresivni, med prazniki sami, če ugotovijo, da jih nihče ne pogreša, da se drugi posvečajo svojim bližnjim in zanje nimajo časa ter nimajo delovnega ritma, s katerim bi se zamotili, lahko občutek zapuščenosti in odrinjenosti poglobi depresivno epizodo do občutka praznine, brezizhodnosti in obupa, kar lahko vodi v samomor.

8. Na koga naj se ljudje obrnejo, ko so obupani in ko imajo temne misli, da življenje nima več smisla? 

Če depresivno razpoloženje traja več kot dva tedna, je treba poiskati pomoč pri strokovnjaku, psihoterapevtu in psihiatru. Če pa se pojavijo akutne samomorilne misli, je treba takoj  poiskati nujno psihiatrično pomoč, da bi preprečili samomorilno dejanje. Zdravljenje klinične depresije je v prvi vrsti psihoterapevtsko, če pa so simptomi močni, zdravniki po navadi predpišejo ob psihoterapiji tudi zdravila, največkrat antidepresive.

Če se soočate z depresijo in sami nimate niti volje ali energije, da bi poiskali strokovno pomoč, obvestite vaše bližnje ali prijatelje o tem, kako resno je vaše počutje in jih prosite, da vas spremijo k strokovnjakom.

Med Slovenci je veliko samomorov, zato je pomembno, da bližnji in prijatelji tovrstne klice na pomoč vzamejo resno in da depresivnega človeka usmerijo po strokovno pomoč. Na ta način lahko morda rešijo celo njegovo življenje.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na