Krivda po pogovoru s starši ne pomeni, da ste karkoli naredili narobe

Prepir ni isto kot izvajanje psihološkega nadzora. Pri prepiru imamo nestrinjanja glede konkretne zadeve, moč je obojestranska, predvsem pa mine. Psihološki nadzor po drugi strani temelji na nadzoru, ne na nestrinjanju. Pri navadnem prepiru izrazimo nestrinjanje, dosežemo konsenz in naredimo, kar smo se prek prepira dogovorili. Pri psihološkem nadzoru pa je vsebina povsem postranskega pomena, gre samo za to, kdo se bo vdal.

Nima začetka in ne konca, po navadi je enosmeren (ena oseba poskuša nadzorovati drugo) in večinoma se vedno nejevoljno prilagodi ista oseba, po navadi otrok. Če se s starši skregamo glede konkretne stvari – tudi če je to količina naših obiskov, to še ni manipulacija, če pa ves čas poskušajo pritiskati na nas in se jim moramo prilagajati, pa je to že znak, da nekaj ni v redu.

Otrokov živčni sistem v otroštvu bližino staršev povezuje z varnostjo. Če kasneje starš na otrokovo samostojnost odgovori z umikom ljubezni, hladnostjo ali s tišino, se postavljanje meje na telesni ravni zapiše kot ogroženost. Ta zapis je trajen, tudi ko kot odrasli postavimo meje, se poveča naš utrip, začutimo tesnobo in splošno psihološko nelagodje. Vseeno pa gre le za občutek; če želimo odreagirati mirno in ne iz šibke, čustvene pozicije, moramo razumeti, da so čustva, ki jih občutimo ob neodobravanju staršev, zastarel signal, ki ima le malo skupnega z resničnostjo.

Najbolje delujejo smernice za ohranjanje zdravega konflikta. Če smo odločeni, da na primer s starši ne želimo preživljati vsakega vikenda, je dovolj, da to samo povemo. Takoj, ko se zapletemo v razlago ali deljenje dodatnih informacij, postanemo bolj ranljivi za brezplodno, na videz racionalno debato o naših vrednotah in odločitvah, katere rezultat bo nezdrav kompromis. Želimo, da konflikt ostane konflikt; nestrinjanje glede določene odločitve ali naših preferenc, ki pa nam jih kot odraslemu, samostojnemu človeku ni treba več razlagati staršem.

Če se odločimo, da bomo naredili to, kar starši pričakujejo od nas, naj to izhaja iz dejanske naklonjenosti do njih, ne iz občutka krivde ali nemoči. Takšne "usluge," ki izhajajo iz krivde ali sramu, nas bodo le še globlje potisnile v negativne občutke in slabo vplivale na naš odnos. Glavna stvar, ki jo moramo razumeti, pa je, da je občutek krivde avtomatski telesni alarm, zastarel psihološki program, ki se refleksno pojavi sam od sebe in z resnično situacijo nima veliko skupnega.