Po njeni oceni se v zadnjih letih zelo pozna gospodarska kriza, ki je prinesla večjo negotovost s službo, strahove in skrbi za preživetje, pa tudi spremembe v družbi. Osnovne človeške vrednote, kot so povezanost med ljudmi, solidarnost, razpadajo.

Pomoč pri psihičnih težavah išče vedno več ljudi. A predsednica zbornice kliničnih psihologov to pripisuje tudi zmanjševanje stigme v javnosti, ljudi je manj sram poiskati pomoč, pravi.

Čoderl Dobnikova ob tem izpostavlja, da je lahko klinični psiholog v določenih primerih alternativa psihiatru in zdravilom. Predvsem pri blagih in zmernih oblikah depresivnih motenj, kjer je terapija z zdravili na kratek rok sicer res dokazano enako učinkovita kot psihoterapija. A je slednja na dolgi rok pri tistih, ki si res želijo reševati svoje težave, boljša, saj "se ljudje skozi psihoterapijo opremijo z nekimi trajnimi veščinami za premagovanje stisk v življenju, česar zdravila ne dajo", pojasnjuje.

"Zdravila pomagajo ublažiti simptome, človeku pomagajo prebroditi sploh tisto najhujše obdobje, ko ljudje sami ne zmorejo. A dolgoročno je dobro, da se ljudje naučijo spoprijemati s težavami," dodaja klinična psihologinja. Pri duševnih motnjah, kot so psihoze, bipolarne motnje, kjer vemo, da je delež genetike pri njihovem nastanku večji, pa so zdravila nujna, pojasnjuje Čoderl Dobnikova.

Potrebe po kliničnih psihologih so, a teh je v Sloveniji premalo

Družinski zdravniki v Sloveniji bi po njenih besedah ljudi z veseljem napotili h kliničnim psihologom, če bi bilo teh dovolj. A kot pravi, je v Sloveniji mreža kliničnih psihologov močno podhranjena. Med državami EU je Slovenija na zadnjem mestu po številu kliničnih psihologov. Na primarni ravni, torej v zdravstvenih domovih, kamor se najpogosteje obrnejo ljudje z motnjami, ki so še posebej primerne za obravnavo pri kliničnem psihologu, imamo v Sloveniji tri klinične psihologe na 100.000 prebivalcev. Povprečje v svetu je sedem kliničnih psihologov na 100.000 prebivalcev, ZDA jih ima 30, Kanada 35, sosednja Avstrija pa 49 kliničnih psihologov na 100.000 prebivalcev, navaja Čoderl Dobnikova.

V Sloveniji je nekaj čez 100 kliničnih psihologov, ki delajo z otroki, mladostniki in odraslimi. Premalo je tako tistih, ki se ukvarjajo z otroki in mladostniki, kot tistih za odrasle, pravi Čoderl Dobnikova. Družinski zdravniki po njenih besedah "nimajo ljudi kam poslati, zato so edina pomoč, ki jim jo lahko nudijo, zdravila, čeprav bi bila psihološka pomoč za marsikoga bolj primerna.

Na enega kliničnega psihologa je pri nas pet psihiatrov, za primerjavo še dodaja Čoderl Dobnikova. A obravnave pri psihiatrih so krajše kot pri kliničnem psihologu. Pri slednjem ena terapevtska obravnava traja okoli 45 minut, v tem času psihiater obravnava več ljudi, pojasnjuje.

Po podatkih Evropske komisije približno tretjina odraslih Evropejcev trpi za eno od oblik duševnih motenj, pri otrocih pa je takih med 10 in 15 odstotkov. V tem trenutku bi po teh ocenah v Sloveniji psihološko pomoč potrebovalo okoli 40.000 otrok.

Klinični psiholog lahko, sploh pri otrocih in mladostnikih, deluje preventivno in obrne razvoj otroka v pravo smer. Če pa se težave nabirajo, postanejo kronične, pridružijo se jim še druge težave, in takrat je težje kaj spremeniti, opozarja Čoderl Dobnikova.

Kot pravi, se na sekundarni ravni srečujejo z ljudmi, ki bi morali psihološko pomoč dobiti že 10 in več let prej na primarni ravni, saj bi takrat še lahko preventivno delovali, preprečili, da bi kaka motnja nastala ali postala kronična. Ko ljudje še niso obremenjeni z vsemi možnimi težavami, jim je tudi lažje pomagati.

Specializacija iz klinične psihologije je strošek delodajalca

Od začetka gospodarske krize javni zavodi zelo redke diplomante še pošljejo na specializacijo iz klinične psihologije. Nekateri zdravstveni domovi želijo, da psihologi brez specializacije opravljajo delo z ljudmi z duševnimi motnjami, za kar pa bi potrebovali specializacijo, opozarja predsednica zbornice kliničnih psihologov. Na ta način navidezno rešujejo problem pomanjkanja kliničnih psihologov, dodaja.

Proces izobraževanja za kliničnega psihologa je dolg, enak procesu izobraževanja za zdravnika specialista. Po končanem študiju se mora diplomant psihologije zaposliti v zdravstvu, opraviti enoletno pripravništvo, nato pa še štiriletno specializacijo, kroženje v različnih inštitucijah.

Finančno breme te specializacije je - v nasprotju s specializacijami zdravnikov, ki jih financira proračun - v breme delodajalca, ki mora posameznika zaposliti in nato za štiri leta pozabiti nanj, ker ta kroži po drugih ustanovah, da se izuči. Zato je interesa za plačevanje specializacij kliničnih psihologov med delodajalci malo, pojasnjuje Čoderl Dobnikova.

Klinični psiholog je lahko alternativa zdravilom

Duševne motnje ljudi zelo onemogočajo v njihovem vsakdanjem socialnem in delovnem funkcioniranju, pojasnjuje Čoderl Dobnikova. Ljudje s psihološkimi težavami, z duševnimi motnjami v svojem poklicu, na svojem delovnem mestu ne morejo biti učinkoviti. Srečujemo se z bolniškimi odsotnostmi ter invalidskimi upokojitvami.

Ob tem izpostavlja, da bi več kliničnih psihologov na primarni ravni in torej boljša dostopnost do njihove pomoči za prebivalstvo pomenila prihranke za zdravstveno blagajno. Manj bi bilo namreč predpisovanja zdravil, manj hospitalizacij, nekaterim bi lahko pomagali, preden bi se njihove psihološke težave tako razrasle, da bi morda postali celo delovno nesposobni. Psihološka obravnava anksioznih in depresivnih motenj je tudi za tretjino cenejša kot zdravila, dodaja Čoderl Dobnikova.

So predeli Slovenije, kjer je pomanjkanje kliničnih psihologov v javni zdravstveni še večje. In to prav deli države, kjer so socialne težave večje in je večja tudi samomorilnost, na primer Koroška, Zgornja Savinska, Notranjska, Pomurje, Posavje. Višja stopnja samomorov, višja stopnja brezposelnosti, slabša dostopnost do pomoči, razmere opisuje Čoderl Dobnikova.