Ste se kdaj vprašali, zakaj vas Facebook vsak dan znova nagovarja, da z njim delite svoje počutje? Z vidika čustev so družbena omrežja odličen terapevtski prostor, saj prenesejo vsa čustvena stanja: izpade besa in gneva, občutke veselja in sreče, ter krike po tolažbi. V zameno ne zahtevajo nič, celo nasprotno -  ponudijo vzpodbudne in tolažilne besede (virtualnih) prijateljev, potrditev, da mislimo in delamo prav, občutek, da smo vsaj za trenutek opaženi in razumljeni.

Srečna sem! Ali pa tudi ne ...

Družbena omrežja omogočajo neke vrste dvojnost, saj lahko prek njih ustvarjamo lažno podobo srečnega življenja. Nasmejani obrazi, popolni trenutki in (navidezna) sreča. Če smo s svojim življenjem še tako nezadovoljni, smo v v vzporednem svetu lahko vsi enaki, lahko živimo svoje sanje in se počutimo nadvse močne. Običajno objavljamo trenutke, ki za nas pomenijo uspeh, moč in zadovoljstvo, četudi v resničnem življenju ni niti približno tako. Če nas je volja, se lahko skrivamo za svojimi alter egi oziroma vzdevki, ki nam omogočajo razkritje vseh, še tako temnih globin naše osebosti in s katerimi si upamo narediti to, česar v resničnem svetu nikoli ne bi.

Sem dovolj lep/a? 

Vsi poznamo obsesijo s selfiji. Posamezniki skozi nenehno objavljanje in razkazovanje obraza, telesa ali delov telesa iščejo pozitiven odziv, pohvalo, občudovanje in občutek, da so sprejeti, opaženi in priljubljeni. Toliko kot je všečkov, toliko je pohval, kar je odlična potrditev za ljudi s slabo samopodobo. Gre za obliko potrditve, ki je v resničnem življenju ne najdejo in jo povezujejo z uspehom in nadzorom. Različne raziskave so pokazale, da je zbiranje všečkov precej zasvojljivo, saj vpliva na možganske centre, ki skrbijo za občutek dobrega počutja, ugodja, sreče. Več všečkov kot dobimo, več si jih želimo, kar vodi v začaran krog zbiranja virtalnih potrditev. 

Velik poudarek na fotografijah, ki nimajo veliko stika z resničnostjo, je zlasti pri Instagramu. Mladi in tudi tisti malce starejši posamezniki se zavedno ali ne primerjajo z lažnimi podobami popolnih teles in obrazov, ki velikokrat temeljijo na pretiranih postprodukcijskih obdelavah, kar prebudi občutke manjvrednosti, negotovosti, žalosti. 

Hrepenenje po tolažbi

Nekateri na družbenih omrežjih velikokrat objavljajo svoje frustracije, negativna čustva in vedo, da bodo ob tem hitro prebudili odziv drugih. Statusi v katerih navajajo svoje občutke, so podobni klicu na pomoč. “Sem žalosten/a, jezen/a, zgodila se mi je krivica!” Na negativna čustvena stanja se ljudje hitro odzovejo, ponudijo tolažilno besedo ali kakšno virtualno darilce. Toda, ali ne gre pri tem za nekakšen paradoks - neskončne možnosti druženja in podpore ter hkrati brezmejne osamljenosti. 

Družbena omrežja so dobrodošla začimba resničnemu življenju, ne pa njegov nadomestek. Če pogrešamo družbo ljudi je veliko bolje iti v svet, med ljudi, nenazadnje smo bitja, ki potrebujemo bližino sočloveka. Kaj je tisto kar zares šteje? Imeti ob sebi resnično osebo, na katero se lahko zanesemo ali nekoga, ki v podoporo klikne žalostnega emotikona?

Resnična zgodba nekega dekleta

 "Ko se danes ozrem nazaj, vem, da je bila vse skupaj ena velika farsa. Za ljudi okoli mene, za neznance, za vso skupnost, ki sem jo ustvarila na Facebooku. Na začetku nisem niti slutila, da bo vse skupaj pripeljalo do tam, kje je. Začetki so bili takšni, ko so verjetno začetki vsakega izmed nas, ki se spravi na družbena omrežja. Objava sem in objava tja, kakšna fotografija in misel. Priznam, nikoli nisem skrivala svojega zasebnega življenja. Rada sem pokazala svojo ljubezen s fantom, rada sem delila najine trenutke sreče.Tudi kasneje, ko sem zanosila, rodila ... Vsi naši intimni trenutki so bili na očeh javnosti - ljudi, ki me sploh ne poznajo. No, le preko objav ... Pa je to isto?" se sprašuje naša sogovornica in nadaljuje. "Všečki so padali kot za stavo, lepe besede, zasebna sporočila, čudovite misli ... Vse to je tako polnilo mojo dušo! Srečna sem bila! Vsak dan sem iskala material, ki bi ga lahko objavila in vedno bolj sem šla v skrajnosti. Postala sem obsedena. Živela sem za objave in za odzive ljudi. Na izlete smo hodili le zato, da sem lahko imela dovolj fotografij, ki sem jih lahko uporabila na družabnih omrežjih. Počutila sem se živo, opaženo. To je trajalo dve leti. Dokler nisem spoznala, da to kar počnem ni ok. Da je vse skupaj ena sama velika laž. Ena velika zgodbica za ljudi, ki me 'častijo'', obožujejo, hvalijo ... in da to sploh nisem jaz. Izgubila sem se v svetu laži in manipulacije. Dokler nisem nekega dne doživela preboja in zaprla vse profile" iskreno pove sogovornica in zaključi, da je trajalo kar nekaj časa, da se je spet našla. V resničnem življenju, seveda. 

V petih korakih do samozavesti.