Izkušnjo odlašanja in lenobe pozna vsak med nami. A kako razlikovati med njima? Poglejmo dva klasična problema, ki sta verjetno znana vsem. Pred nami je naloga, ki nas čaka že tako dolgo, da se kar ne moremo prisiliti, da bi jo dokončali. Delamo vse mogoče druge (nenujne) stvari, da se nam le ne bi bilo treba spoprijeti z neprijetnim delom, ki se mu izogibamo. Zelo podobno je stanje, ko nimamo energije ali volje, da bi sploh kaj storili – vse, kar vidimo, sta udoben domač naslonjač in televizija. Nekateri doživljajo celo tedne ali mesece ležanja, spanja in hranjenja, ne da bi storili kaj koristnega. Čeprav se zdita opisana scenarija podobna, sta za njima različna temeljna razloga. 

Prvemu pravimo odlašanje, kar pomeni namerno odložiti ali dalj časa odlagati izpolnitev določene naloge, zlasti če ima za nas ali drugega večjo pomembnost. Angleška beseda za odlašanje (procrastination) izhaja iz latinske besede 'cras', ki pomeni 'jutri'. Lenoba pa pomeni nepripravljenost za delo ali kakršno koli prizadevanje na katerem koli področju življenja. Lenoba ali indolenca izhaja iz latinske besede 'indolentia', ki opisuje stanje duha, ki ne pozna težav ali bolečine. 

Obenem pa zgornja primera kažeta na dve ključni razliki med odlašanjem in lenobo: prvo se ne izogiba opravljanju poklicnih ali drugih nalog, delu in podobnemu, temveč jih prelaga na zadnji trenutek ter nadomesti z ne tako nujnimi dejavnostmi (ki se nam običajno zdijo prijetnejše). Pri lenobi pa gre za to, da ne delamo ničesar in se na vsak način izogibamo kakršnemu koli trudu. A da ne bo pomote – lenoba sama po sebi ni slaba; pri sicer učinkovitem posamezniku običajno služi kot signal za počitek. 

Če smo denimo nekaj časa trdo garali, je nekaj običajnega, da začne naš um sabotirati vsakršne poskuse nadaljnjega dela in zahteva počitek. To je nekaj normalnega, saj mora telo počivati, preden se vrne v polno zmogljivost. Takšno obdobje okrevanja lahko traja dan ali dva, en teden ali celo več. Če je lenoba kronična in traja več let, pa ni nujno povezana s potrebo po počitku, ampak gre za simptom nečesa globljega – morda duševnih težav. 

Naslednja pomembna razlika med lenobo in odlašanjem so razlogih, ki se skrivajo za obema. Eden izmed dejavnikov odlašanja je perfekcionizem, ki ga mnogi imenujejo tudi nadloga generacije milenijcev. Gre za željo po delovanju na najvišji možni ravni, po brezhibni izvedbi vsake naloge in na splošno za zelo visoka pričakovanja od samih sebe. Perfekcionizem vodi k izogibanju opravilom zaradi nezavednega strahu, da stvari ne bomo opravili 100-odstotno. Samo 'dobro' opravljeno delo za takšne osebe nikakor ni dovolj, zato odlašajo z nalogo, da bi se izognili lastni nepopolnosti in omejenim zmožnostim. 

Kot lahko vidimo, se morda lenoba in odlašanje zdita enaka, a je med njima vseeno meja. Odlašanje je torej lahko posledica slabega načrtovanja, strahu pred odločanjem in perfekcionizma, kaže pa se v prelaganju perečih zadev in opravljanju manj stresnih ter pomembnih nalog. Lenobo lahko razumemo tudi kot obrambni mehanizem pred stresom in izgorelostjo. Pri tem gre za popolno izogibanje odgovornosti. Čeprav je normalno, da se občasno počutimo lene, lahko s kronično lenobo škodujemo svojemu poklicnemu in zasebnemu življenju. 

Kako prekiniti z obema? 

Pogovor s samim seboj in trdna odločitev za napredek in rast sta ključna za to, da prekinemo z neproduktivnim vedenjem. Vsak je sam odgovoren za uresničevanje svojih sanj in ciljev, za svoje dejavnosti in navade. Nihče nas ne bo vodil, če ne bomo v sebi našli dovolj motivacije. Vse, kar potrebujemo, sta trdna odločitev in prvi korak, saj se običajno nato stvari odvijejo same od sebe. Če se nikakor ne moremo spraviti na noge in zaživeti aktivneje ali se pogosto izgubljamo v melanholičnih dneh, pa je koristno poiskati pomoč strokovnjaka. Kot že omenjeno, se lahko za dolgotrajno pasivnostjo in pestovanjem žalosti skrivajo tudi psihične težave. 

Vir: Psychology Today.