25-letna Švedinja Sophia Jansson je bila nekoč gimnastičarka in zaradi pritiska, ki ga je čutila v tem športu, da mora ostati vitka, zapadla v motnje hranjenja. Zgodilo se je že pri njenih 12 letih, ko si je poškodovala hrbet in nekaj časa ni mogla trenirati. Bala se je, da se bo zredila in ne bo več mogla trenirati. ''Moj namen nikoli ni bil izgubiti telesne teže, ampak se nisem želela zrediti, da ne bi imela težave pri treningu. A sem se uštela in moja telesna teža je močno padla. Do takrat, ko se je moj hrbet pozdravil, je bilo moje telo že tako šibko, da si nisem znala več pomagati,'' je povedala za britanski Mail Online in dodala, da se je ujela v začarani krog stradanja, iz katerega ni več znala: ''Vedno sem želela biti najboljša v vsem. Primerjala sem se z drugimi in začela izločati določeno hrano iz svojega jedilnika. Ves čas sem bila pod velikim pritiskom in postala sem anksiozna, saj sem ves čas razmišljala, koliko tehtam, kako sem videti, ali dovolj treniram in kakšno hrano jem.''

V naslednjih nekaj letih je imela vzpone in padce. Znova je pridobila nekaj telesne teže in jo nato spet izgubila. ''Mislila sem si, da sem preveč debela, in se kaznovala s tem, da nisem jedla.'' Ko je imela vsega dovolj, se je odločila, da se preseli iz Švedske v Avstralijo. Upala je, da jo bo to spodbudilo k spremembi, a stari demoni so se vrnili. Kmalu se je vrnila domov in v bolnišnici preživela štiri mesece. 24 ur na dan je bila pod nadzorom, saj so se bali, da si bo kaj naredila. ''To so bili moji najhujši in najboljši meseci življenja. Popolnoma so me spremenili. To je bila najtežja preizkušnja. Kričala sem in jokala, nekajkrat sem celo pobegnila iz bolnišnice. Mešalo se mi je. Morala sem živeti po njihovih pravilih, a sem ves čas goljufala, ker so bili moji demoni premočni. Nisem se mogla upreti glasu anoreksije. Bila sem v tako slabem stanju. Nisem videla niti ene pozitivne strani življenja in močno sem razmišljala o samomoru,'' se spominja.

A trpljenje je prineslo tudi odrešitev. S pomočjo skupine terapevtov se je odločila, da bo življenju dala še eno priložnost in opustila željo po samomoru. ''Sledila sem vsakemu navodilu in koraku, ki mi ga je dal psiholog in nutricist. Sčasoma se je moje fizično in psihično zdravje izboljšalo in odločila sem se, da bom obiskala svojo najboljšo prijateljico v Ameriki. Ko sem se vrnila v kliniko, sem imela veliko več energije, in prvič v življenju sem se odločila, da bom ozdravela.''

Še dobro se spominja poletja 2014, ko je bila resnično srečna. Po okrevanju se je še enkrat preselila v Avstralijo. Tokrat z drugačno naravnanostjo. ''Selitev v Avstralijo mi je pomagala na tako veliko področjih. Želela sem dokazati sebi in drugim, da lahko skrbim sama zase. Svojo zgodbo sem želela deliti s svetom, da bi drugim pokazala, da upanje obstaja. Zdaj svoje življenje živim 110-odstotno in delam vse, kar sem si kdaj koli želela delati. Veliko je mest, ki bi jih rada še obiskala, in toliko je čudovitih ljudi, ki bi jih rada spoznala. Toliko je služb, ki bi jih rada preizkusila, toliko izobraževanj in tečajev, ki bi se jih rada udeležila. Nikoli več ne bom dovolila, da moje življenje vodi anoreksija.''