Obstaja samo ena oseba, s katero preživimo vsako sekundo svojega življenja – to smo mi sami. Spodbujanje in negovanje ljubečega odnosa s seboj je lahko dolg in zapleten proces, ki pa nas vodi do ustvarjanja sreče in večje notranje svobode. Pri vsem tem pa ne smemo pozabiti na subjektivno razumevanje ljubezni do sebe. Ta lahko za vsakega posameznika pomeni nekaj drugega, saj imamo vsi veliko različnih načinov, kako (po)skrbeti zase. Ugotoviti, kaj pomeni ta koncept za vas kot osebo, je zelo pomemben del duševnega zdravja. Če želite vaditi ljubezen do sebe, lahko začnete s tem, da ste prijazni, potrpežljivi in sočutni do sebe, prav tako, kot bi bili do nekoga, ki vam je zelo blizu. 

Če sebe nismo vzljubili do te mere, da se spoštujemo in cenimo, tega ne moremo pričakovati od drugih. Ljudje okoli nas hitro prepoznajo vrzeli, ki pa jih znajo zelo dobro izkoristiti ali zlorabiti. Vsak od nas je najpomembnejša oseba v svojem življenju, saj lahko le iz dobrega in ljubečega odnosa do sebe gradimo kakovostne odnose z drugimi. Ljubezen do sebe pomeni tudi zaupati vase in svoje sposobnosti, biti in ostati zvest sebi ter se čim manj ukvarjati s samokritiko, primerjanjem z drugimi in obsojanjem za napake.

Sem spadata tudi odpuščanje ter postavljanje zdravih meja. Povezuje se tudi s soočanjem z lastnimi strahovi, negotovostjo ter sprejemanjem svojih senčnih strani. In kar je najpomembneje – gre za to, da svojim najglobljim notranjim vrednotam damo prednost pred kratkoročnimi pozitivnimi občutki. Če povzamemo, se sočutje do sebe kaže v sprejemanju sebe prav takšnega, kakršni smo v tem trenutku in z vsem, kar smo. Pomeni poslušati sebe, v polnosti sprejemati svoja čustva, doživljanje, telesno podobo in na prvo mesto postaviti svoje fizično, čustveno in duševno počutje. 

A vsi zelo dobro vemo, da je gojiti občutke ljubezni do sebe lahko kar velik izziv. Morda tega še niste ponotranjili in se sprašujete, zakaj je to sploh pomembno. Za marsikoga ta koncept morda celo zveni kot razkošje in ne kot nuja – ali celo kot novodobna muha za vse tiste, ki imajo preveč časa. A takšno razmišljanje je lahko nevarno, saj posameznika vodi stran od sebe in svojih potreb. V večji meri imajo z njim težave osebe z nizko samopodobo in tisti, ki so bili skozi življenje naučeni, da morajo skrbeti za druge. Takšni posamezniki pogosto občutijo krivdo in mislijo, da so sebični in nepravični do drugih, če se kdaj za trenutek obrnejo vase. Naučeni so biti obzirni in postavljati druge na prvo mesto. A v takšnih primerih je treba premagati strah pred neznanim, morda celo strah pred tem, da bi se končno zares začutili in prišli v stik s seboj in svojimi potrebami. Ljubezen do sebe ni enkraten cilj, ampak gre za neskončen, nenehen in vseživljenjski proces, ki zahteva čas in potrpljenje in skozi katerega rastemo, se razvijamo in postajamo vedno boljši. 

Zakaj ljubezen do sebe ne pomeni egoizma in narcisizma? 

Pomembno je vedeti, da sta zdrava ljubezen do sebe in narcisizem dve popolnoma različni stvari, ki ju ne smemo zamenjevati. Zlasti malce starejše generacije so naučene, da je skrb zase povezana z aroganco, nečimrnostjo, egoizmom, zagledanostjo vase ... Takšna napačna prepričanja pa ne morejo storiti drugega, kot da nas oddaljijo od sebe in svojih najosnovnejših potreb. 

Če zelo posplošimo, lahko narcisizem opredelimo kot pretirano osredotočenost nase, pomanjkanje občutka za soljudi, močno potrebo po potrditvah drugih, brez katerih se takšen posameznik ne počuti dovolj dober, saj se hrani z zunanjim čaščenjem in pohvalami. V resnici gre za negotovo osebo, ki ima nizko samozavest, čeprav na zunaj deluje povsem nasprotno. Tako narcisizem kot egoizem vodijo strah, pomanjkanje in delovanje izključno v skladu z lastnim interesom. Po drugi strani pa je zdrava ljubezen do sebe v samem bistvu prevzemanje odgovornosti za svoje duševno, telesno in duhovno počutje. Posamezniki, ki delajo na sebi in so bolj v stiku s seboj, imajo dobro samopodobo, poznajo svoje prednosti in pomanjkljivosti ter delajo na tem, da jih izboljšajo. Ljubezen do sebe je tudi ključnega pomena za oblikovanje in vzdrževanje zdravih medosebnih odnosov. Čeprav zveni kot kliše, je zelo na mestu rek, ki pravi, da ne moremo zares ljubiti drugega, dokler se ne naučimo ljubiti sebe. 

Viri: ExploringDeeper/IamInSilence/PsychologyToday