Vsakemu od nas so dobro znani tisti sladki in harmonični začetki, ko se čisto vse zdi prav. Cedita se med in mleko, vsak skupni trenutek je prepojen z neverjetnimi telesnimi občutki, ki nas navdajajo z absolutno srečo. Ob tem izjemno intenzivnem doživljanju smo prepričani, da je v naše življenje končno prišel idealen partner – tisti, ki smo ga čakali vse življenje. Tisti, ki nam je odstrl vse globine najlepših čutenj, za katere sploh nismo vedeli, da obstajajo. In prepričani smo, da bo takšno stanje trajalo v neskončnost. "Še z nobenim mi ni bilo tako lepo," blaženo razlagamo omamljeni od hormonov, ki divjajo v nas.

A takšno stanje ima žal omejen rok trajanja. Po nekaj mesecih ali morda letu se začne postopoma kazati prava podoba nas samih in osebe, s katero smo v odnosu. Želeli smo ugajati, biti všečni in storili bi skorajda vse … Vse maske, ki smo si jih uspešno nadeli na začetku, začnejo počasi odpadati in končno se pokažejo tudi tisti manj lepi deli nas. Tisti, ki smo jih do zdaj uspešno skrivali. In bolj ko začnemo slačiti lupine, ki so pravzaprav naše obrambe, bolj kažemo, kdo zares smo. Partnerja sčasoma vedno bolj dobivata pravo podobo, ki na začetku ni bila vidna. In najbolj paradoksalno je, da nas začnejo pri partnerju motiti ravno tiste stvari, ki so nas na začetku pri njem najbolj privlačile.

Če sta nam bili na začetku všeč njegova mirnost in preudarnost, nam je zdaj partner postal dolgočasen. Če sta nas privlačili neizmerna aktivnost in volja do življenja, se nam zdi zdaj partner naporen in preveč živahen. Če smo bili na začetku navdušeni nad njegovo delavnostjo in uspešno kariero, ga zdaj doživljamo kot nekoga, ki živi samo za delo. Če nam je na začetku laskala njegova neverjetna predanost, nas je zdaj začela ta dušiti. Prvotna podoba partnerja tako sčasoma najde povsem druge razsežnosti.

Vsak odnos je namreč tudi ponovitev vseh vzdušij iz otroštva. Skozi čas si partnerja prebudita ravno tiste občutke, ki sta jih doživljala ob starših – lepe in manj lepe. To so lahko občutki spregledanosti, nerazumljenosti, osramočenosti, zavrženosti … V določenem trenutku se jima zazdi, kot da sta vstopila v časovni stroj, saj se zgodovina na neki način ponovi. Pritisneta si na najranljivejše točke, ki izjemno skelijo, pri čemer sploh ni nujno, da se zavedata te neverjetno močne povezave z otroštvom in starši. In ravno v tej bolečini se skriva priložnost, da s skupnimi močmi in globokim sodelovanjem presežeta tisti čustveni primanjkljaj, ki sta ga bila deležna nekoč, nekje. Gre za proces skupne rasti v odnosu, ki obljublja to, po čemer hrepeni čisto vsak – občutku sprejetosti, razumljenosti in ljubljenosti.

Če ugotavljate, da se vedno znova ujamete v enaki zanki odnosa, obupate in neutrudno nadaljujete iskanje tistega pravega, ga najverjetneje nikoli ne boste našli. Vsak bo v vas prebudil nekaj, kar vam ne bo všeč. Zato je bolje kot brezmejno skakanje iz odnosa v odnos in iskanje idealnega partnerja to, da prenehate bežati pred sabo. Šele takrat ko si upate raziskati najtemnejše globine samih sebe, lahko pridete do osvoboditve.