Ljudje, ki stalno zamujajo: lenoba ali resen problem?

Kot navaja KreniZdravo, stalno zamujanje pri številnih ljudeh ni zgolj vprašanje slabe vzgoje ali pomanjkanja spoštovanja, temveč je pogosto povezano z načinom delovanja možganov in psihološkimi značilnostmi. Posamezniki, ki redno zamujajo, se pogosto iskreno trudijo biti pravočasni, a kljub temu znova in znova pridejo prepozno. Takšno vedenje lahko sčasoma postane vir sramu, krivde in napetosti v odnosih, saj okolica zamudo pogosto razume kot brezbrižnost, čeprav je ozadje veliko bolj kompleksno.

Pomembno vlogo pri stalnem zamujanju ima delovanje izvršilnih funkcij, ki so odgovorne za načrtovanje, organizacijo, začetek in dokončanje nalog. Kadar so te funkcije oslabljene, imajo posamezniki težave pri ocenjevanju, koliko časa bodo potrebovali za določeno opravilo, pri razporejanju korakov in pri pravočasnem začetku aktivnosti. Posledica je, da se nalog lotijo prepozno ali pa v urnik vključijo preveč dejavnosti, ker verjamejo, da bodo vse opravili hitreje, kot je realno mogoče. To vodi v kronično zamujanje, ki se ponavlja ne glede na dobre namene.

Pri nekaterih ljudeh je prisotno spremenjeno zaznavanje časa. To pomeni, da težko občutijo, kako hitro čas dejansko mineva. Subjektivno imajo občutek, da imajo še dovolj časa, čeprav so objektivno že v zamudi. Takšna razlika med subjektivnim in realnim časom povzroči, da se za odhod pripravijo prepozno, vmes pa jih pogosto zmotijo dodatne naloge, ki jih na hitro opravijo tik pred odhodom, kar zamudo še poveča.

Za stalnim zamujanjem se lahko skrivajo tudi anksiozne težave. Ljudje, ki doživljajo močno tesnobo, se včasih težko lotijo nalog, ki jih obremenjujejo, zato odlašajo z začetkom. Odlašanje pa se nato prevede v zamudo. Perfekcionizem je še en pomemben dejavnik. Posamezniki, ki želijo vse opraviti brezhibno, se pogosto predolgo pripravljajo, popravljajo podrobnosti ali večkrat preverjajo stvari. Zaradi tega porabijo več časa, kot so načrtovali, in ne uspejo pravočasno zaključiti.

Kot piše KreniZdravo, se stalno zamujanje pogosto pojavlja pri ljudeh z motnjami pozornosti, pri katerih je oteženo vztrajanje pri eni nalogi in ohranjanje pregleda nad časom. Takšni posamezniki se hitro preusmerijo na druge dražljaje, kar jih oddalji od prvotnega načrta. Ko bi morali oditi, jih pritegne nova misel ali opravilo, ki ga želijo opraviti takoj, zato odhod še dodatno odložijo. Rezultat je zamuda, čeprav so bili morda že skoraj pripravljeni.

Pri nekaterih je prisotna izrazitejša impulzivnost. To pomeni, da se odločajo spontano, brez daljšega premisleka o posledicah za časovni načrt. Namesto da bi sledili vnaprej določenemu urniku, se sproti odločajo, kaj bodo počeli, kar oteži pravočasnost. Težave z načrtovanjem se kažejo tudi v tem, da podcenijo čas, potreben za pripravo, pot ali zaključek naloge. Pogosto verjamejo, da bodo tokrat res uspeli priti pravočasno, čeprav se vzorec zamujanja ponavlja.

Kronično zamujanje ima pomembne posledice za medosebne odnose. Ljudje v okolici se lahko počutijo zapostavljene, nespoštovane ali manj pomembne, če nekdo vedno pride prepozno. To lahko vodi v konflikte, razočaranje in postopno izgubo zaupanja. Posameznik, ki zamujanje doživlja kot težavo, se ob tem pogosto počuti krivega in se sramuje svojega vedenja, kar dodatno obremeni njegovo psihično počutje.

Stalno zamujanje ne vpliva le na okolico, temveč tudi na notranji svet posameznika. Vsaka nova zamuda lahko okrepi občutek, da ne zmorete imeti nadzora nad svojim življenjem in obveznostmi. To lahko vodi v kronični stres, zmanjšano samospoštovanje in prepričanje, da ste nesposobni, čeprav je v resnici težava v načinu delovanja izvršilnih funkcij in psiholoških vzorcih, ne v vaši vrednosti kot osebe.

Ko razumete, da stalno zamujanje ni nujno posledica lenobe, temveč pogosto rezultat psiholoških in nevroloških posebnosti, lahko nanj pogledate z več razumevanja. To ne pomeni, da zamujanje nima posledic, pomeni pa, da je za spremembo potrebno več kot le dobra volja. Z ozaveščanjem, postopnim uvajanjem realnejšega načrtovanja časa in podporo okolice lahko posamezniki postopoma razvijejo učinkovitejše strategije upravljanja časa ter zmanjšajo vpliv zamujanja na svoje odnose in kakovost življenja.

Vir: KreniZdravo