Pozdravljeni, Amalija!

Vas slišim, da ste v stiski. Že samo če dam na stran vse težave, ki jih niti niste konkretno omenili, je takšen pritisk, ki ga doživljate s strani svoje mame lahko zelo obremenjujoč. Na mamo ste zelo navezani in se vas dotakne, ko čustveno pritiska na vas. To je lahko zelo neprijetno, še posebej v primerih, ko takšni pritiski naletijo na plodna tla. Posledično čutimo krivdo, odgovornost, da moramo nekaj naresti, popraviti, pomagati ipd. Nekaj podobnega opisujete sami. 

Odgovor na vaše vprašanje bi bil, da boste mami verjetno težko "dopovedali", da imate tudi vi svoje težave, saj trenutno bolj jasno vidi zgolj svoje stiske. Rešitev na vprašanje leži v vas - kako vi doživljate njene zahteve in pritiske. Kako lahko naredite ločnico, da ste odrasla samostojna oseba, ki lahko do določene mere empatično pomagate, niste pa odgovorni za mamino življenje. Naj se za trenutek obrnem k navidez drugi temi.

Nekaterih naravnih dogodkov se ne da zaustaviti in eden od teh je nedvomno naša minljivost. Smrt je skupna vsem živim bitjem in bori domišljijo ter strahove v naši zavesti ali podzavesti. Velikokrat jo skušamo zanikati, kot, da ne obstaja. Zavestno že vemo, da obstaja, v nezavednem delu pa, da "v redu, že obstaja, ampak ne bo doletela mene". Življenje se z leti spreminja, iz radostnih mladostniških let do prvih izgub. Konec prijateljstev, razveze partnerskih razmerij, smrti prijateljev, sorodnikov. Ob vsakem takem dogodku, še posebej pa ob smrti bližnjih, nekje globoko v sebi pridemo v stik s svojo lastno minljivostjo. Ali si to priznamo ali ne, nekje pri sebi vemo, da se bomo nekoč poslovili od vseh in od vsega. 

Si predstavljam, da se vaša mama tudi sooča s tem dejstvom in ji to povzroča hude stiske. Z odhodom v dom za starejše je naredila veliko spremembo in normalno je, da ji to povzroča tesnobo. Hkrati je tranzicija v novo okolje časovno nanesla na obdobje karantene, ko so ljudje že zaradi negotovosti bolj tesnobni. Poleg tega so obiski v domu za starejše prepovedani in to predstavlja osamitev od njenih pomembnih oseb in posledično še dodatni psihični pritisk. Mamo lahko ohrabrite, da je takšna omejitev kratkoročna in se bosta lahko kmalu zopet videle. Tudi glede sprememb njenega bivalnega okolja lahko mamo zgolj poslušate in jo razumete. Tistih stvari, ki ne moremo spremeniti, lahko zgolj sprejmemo, drugače ne gre, razen če se izčrpamo in presekiramo.

Naj se navežem nazaj na vaše doživljanje. V ozadju vsem strahovom izgub je separacija. Termin naj bi v slovenščini pomenil "ločevanje", "osamljanje". Tako kot je pomemben del našega življenja medsebojno združevanje in simbioza, je tudi sposobnost separacije. Zaradi svoje kompleksnosti pa je separacija velik življenjski izziv, ki lahko povzroča obilo nelagodja. Prva in ena izmed najbolj pomembnih simbioz je tista prva, z mamo. Takrat sta mama in otrok skupaj eno, kar čuti otrok, čuti tudi mama in obratno. Kasneje v otroštvu pa je pomembna tudi uspešna separacija in individuacija. 

V primeru, da te pomembne življenjske izkušnje (dovolj dobre simbioze in separacije) ne opravimo v primarnem odnosu z mamo, se nam kasneje pojavijo razne težave v odnosih z drugimi, še posebej nam pomembnimi bližnjimi. Težave pri ločevanju, pri spremembah življenjskih okoliščin, doživljanju krivde in pretirani odgovornosti za druge in podobno. Zanimivo je, da vedno kadar se znajdemo v težki življenjski situaciji, pridemo v stik s svojimi nepredelanimi vsebinami. Seveda je to naporno in boleče, hkrati pa je rana v takšni situaciji odprta za celjenje. Pred seboj imate velik izziv, verjamem pa, da boste vi in mama iz tega potegnili tudi veliko dobrega. Vse dobro vam želim!

Miha Štrukelj, psihoanalitični psihoterapevt