Mlada nevrokirurginja dr. Liz Miller je pri 28 letih doživela svoj prvi živčni zlom. Pred njo je bila obetavna kariera in njen profesor jo je označil za najpametnejšo mladenko v nevrokirurgiji. Svoje delo je celo predstavila na mednarodni konferenci nevrokirurgov in kazalo je, da se bo njena kariera le še vzpenjala navzgor.

Zdravnik, ki zboli, krši tradicijo

Nato pa se je zlomila: "Pritisk je bil ogromen, saj sem bila edina ženska na tem področju, poleg tega pa se je takrat ločeval moj brat in seveda mi ni mogel stati ob strani. Če pa se ozrem nazaj, sem že prej kazala znake depresije, vendar pa je tokrat ta postala manična. V enem trenutku sem bila čisto na tleh, že naslednji trenutek pa sem postala vsa evforična in pretirano dobre volje."  Življenje se ji je popolnoma spremenilo. Morala je prenehati delati, vseskozi pa se je sramovala svoje bolezni: "Če pri duševnih boleznih obstaja stigma v svetu, je ta desetkrat večja prav v krogu zdravnikov. Zdravniki smo vzgojeni tako, da mislimo, da ne bomo zboleli za boleznijo, ki jo zdravimo. To je del mačističnega odnosa v medicini, ki meni, da zdravniki, ki smo zboleli, kršimo tradicijo. Zato tovrstne težave seveda skrivamo in se jih sramujemo,“ pravi Liz. Zato si je še naprej zatiskala oči in upala, da se bo lahko vrnila na staro pot, za katero je leta in leta tako težko garala. Žal pa so sledili še trije živčni zlomi in Liz je pristala v duševni bolnišnici na zaprtem oddelku.

Življenje v bolnišnici

Čeprav je bil sprva to zanjo šok, pa je tam doživela razodetje. Spoznala je, da ni edina. V bolnišnici je bilo namreč tudi nekaj njenih kolegov, ki so prav tako trpeli za manično depresijo. Ti so ji pomagali razumeti, da je bolna in da se ne bo več mogla vrniti nazaj na delo: "Sprijazniti sem se morala, da je šlo vse moje delo v nič. Vedno sem bila ponosna na svojo pamet in svoje sposobnosti razmišljanja, zato je bila duševna bolezen hud udarec zame. Če si zlomiš nogo. imaš problem z nogo, če pa imaš duševno bolezen, imaš težavo s seboj.“

Sčasoma se je njeno stanje pričelo izboljševati in kmalu je okrevala. Odločila se je, da bo s svojo zgodbo skušala pomagati tudi drugim. Ustanovila je skupino, v kateri se srečujejo zdravniki, ki so bili v podobni poziciji, napisala pa je tudi knjigo, v kateri je razkrila, kako ji je uspelo. Predvsem pa si želi, da duševna bolezen med zdravniki ne bi bila več tabu tema.