Kdaj ima nekdo anksiozno motnjo?

Anksiozne motnje so skupina duševnih motenj, pri katerih se pravzaprav iztiri naš obrambni sistem. Kot pri avtoimunskih boleznih, kjer je imunski sistem tako motiviran, da napade še lastno telo. Pri anksioznih motnjah se dogaja nekaj podobnega. Človek se boji preveč, namesto ravno prav. Ni pametno, da se sploh ne bojiš, saj se boš potem nevarno obnašal. Bati se moraš ravno prav, da se zaščitiš, ko grozi nevarnost. Strah je namreč naš zaščitni mehanizem. A ko se bojiš preveč, postane ovira.

V življenju se nenehno učimo, česa se je treba bati. Včasih se niti ne zavedamo, kako smo se nečesa naučili. Če pogledamo fobije: človek se je enkrat v življenju ustrašil psa. To si je zapomnil in sedaj se boji vseh psov. Samo enkrat v življenju moramo doživeti nekaj neprijetnega, da si to zapomnimo. Tako lahko nastane fobija.

Če ilustriram s svojim primerom. Pred leti sem imela prometno nesrečo s tovornjakom. Od tega je že kar nekaj časa, vendar jaz tudi sedaj, ko prehitevam tovornjak, začutim, kako postanem bolj budna in pozorna. Iz tega bi lahko nastala fobija. Lahko bi se začela izogibati vožnji po avtocestah. Pomislila bi, kaj pa če bo na cesti kakšen tovornjak, v meni bi se povečala tesnoba in lahko bi se odločila, da je bolje, da ne grem na cesto. Če dejansko ne grem na cesto (se izognem soočenju), se občutek tesnobe zmanjša. Naslednjič bi bil moj strah pred potovanjem samo še večji in potem še večji. Več ko bi bilo izogibanja, večji bi bil strah in razvila bi se fobija. A kovačeva kobila ni bosa. Namesto tega sem se naučila, da moram biti pozornejša pri tovornjakih, jih malo bolj opozoriti nase. Rečem si, če sem enkrat preživela, bom pa še drugič. To je zdrav način. Izogibanje strah krepi. S to okoliščino, ki si se je začel bati, se je treba soočiti in strah se potem zmanjša na tisto mero, ki je koristna.

Kaj pa se dogaja pri panični motnji?

Pri panični motnji, ki je tudi del anksioznih motenj, se vi bojite telesnih občutkov, ki jih sproži njegov odziv boj ali beg. Panično motnjo lahko sproži nek povsem nepomemben razlog. Srce vam malo potolče, malo bolj se začnete potiti. In takrat si rečete: sedaj bo nastopil napad. In ga s tem prikličete. Panična motnja je pretiran strah pred novim napadom. Pacienti me velikokrat vprašajo, kdaj bodo zdravi. Moj odgovor je: ko se boste prenehali bati paničnih napadov, ker tega v resnici lahko sprožimo pri vsakem človeku. Razlika med ljudmi, ki imajo panične motnje, in med tistimi, ki jih nimajo, je, da se eni paničnih napadov ustrašijo, drugi pa ne.

Potem imamo tudi generalizirano anksiozno motnjo. To pa je pretiran strah, da bi se vašim vrednotam kaj zgodilo: zdravju, službi, družinskim članom, drugim odnosom, ki jih imate z ljudmi ... In zaradi tega, ker se tem vrednotam lahko kaj zgodi, je potem treba skrbeti in moriti ljudi. To so na primer helikopterske mame, ki vam bodo še pri petdesetih rekle: danes je mraz, ali imaš kapo in šal?

Preberite si tudi, kaj nam je psihiatrinja povedala o stresu in njegovih posledicah.

Obsesivna kompulzivna motnja prav tako spada med anksiozne motnje?

Tu pa se človek boji lastnih misli. Narediva test. Ko bom rekla zdaj, pol minute ne smete misliti na belega medveda.

(Mine pol minute.)

Nisem mogla ne misliti na belega medveda. Še posebej pa nisem mogla ne misliti, ko ste mi enkrat vmes še enkrat rekli, naj ne mislim na belega medveda. Takrat se mi je v mislih prikazal bel medved.

In to je normalno. Sedaj pa si predstavljajte, kako se človek počuti, ko se mu v glavi pojavi misel: kaj ko bi kar zapeljal s ceste. To misel nato hoče odriniti, reče si, da na to ne sme misliti. In beli medved pride z mladički vred! Potem posameznik velikokrat meni, da ne sme misliti na nič grdega. Reče si: ne smem misliti na to. A bolj kot to odganja, večje postaja. To je osnovni mehanizem, ko za nekaj rečemo, da ne smemo.

Kako pomagate pacientom pri tem?

Razložim jim, da se bojijo lastnih misli. Mislijo, da so slabi ljudje, če imajo kakšno misel, kot je, da bi šefu najraje eno primazali.

Kaj pa, ko ljudje mislijo, da je vse umazano ali da niso ugasnili štedilnika, ko so šli zdoma?

Vedno je prva ideja. Razmišljate: kaj pa če nisem ugasnil štedilnika in bo zaradi tega zgorelo stanovanje. Ob tej misli raste občutek tesnobe, ki jo zmanjšate s tem, da greste pogledat, ali ste ugasnili štedilnik. Ljudje naredijo fotografijo štedilnika na svojem telefonu in jo, ko so zdoma, večkrat pogledajo, da preverijo, ali so res ugasnili štedilnik. Pa ne zaradi tega, ker si ne bi zaupali, ampak ker ta obsesivno kompulzivna motnja pri njih tako zraste, da se nenehno pojavljajo te misli, ki jih odganjajo in sploh nimajo več časa za kaj drugega.

Je pa ta motnja zdaj že tako znana, da velikokrat dobim paciente, pri katerih je ta motnja še tako sveža, da jim samo enkrat razložim, da gre za strah pred lastno mislijo. Ko naredimo vajo z belim medvedom, razumejo, da bo misel samo še večja in hujša, bolj kot jo bodo odganjali. In se tega nehajo bati. En obisk jim je dovolj, da se pozdravijo. Tistim, pri katerih se je ta težava že zelo razrasla, je treba dati najprej zdravila.

Kako pomagate pacientom pri drugih motnjah?

Tudi pri generalizirani anksiozni motnji predpišemo zdravila, saj po navadi traja že dlje. Običajno že od otroštva. Eni so k temu bolj nagnjeni. Pri panični motnji predpišemo zdravila za krajši čas ali pa tudi ne. Pri fobijah pa ne dajemo zdravil, saj je v osnovi potrebno soočenje.

Preberite si, kaj klinična psihologinja svetuje, če vas muči nespečnost.

Kaj pa socialna fobija?

To je po domače trema. Če se na javni nastop bolj pripravite, ker imate tremo, je to normalno. Če pa se cel teden tresete, je to ovira. Spet je treba strah premagati s tem, da nastopate, da se izpostavljate temu strahu. Pojdite tudi na kakšen tečaj retorike.

S strahom se je torej treba soočiti. Od njega ne smemo bežati.

Nobene fobije ne pozdraviš, če ni soočanja. Teorija te le opremi za soočanje. Zdravila te opremijo za soočanje. Pri socialni fobiji denimo lahko predpišemo zdravilo, ki naredi, da se vaš strah ne opazi na vašem telesu. In potem se zgodi, da tega zdravila naenkrat ne potrebujete več.

Če sumijo, da imajo anksiozne motnje, svetujem ljudem, da gredo po nasvet k strokovnjaku. Pri anksioznih motnja trpi kakovost življenja, odnosi so po nepotrebnem obremenjeni. Anksiozne motnje niso nevarne, od tega se NE umre. Ste pa manj srečni in zadovoljni. Zakaj ne bi recimo šli na dopust, kakršnega si želite, pa ne morete, ker se bojite letala?

Kako vedeti, katerega strokovnjaka izbrati?

Pobrskajte po spletu in hitro boste izvedeli, kdo ima več razumevanja za anksiozne motnje. Tudi strokovnjaki smo si različni. Nekomu bolj leži nekaj, drugemu nekaj drugega. Na voljo so izbrani splošni zdravniki, psihologi, specialisti klinične psihologije, psihoterapevti in psihiatri.