»Dovolila sem si začutiti in izkusiti vsa čustva. Da sem to lahko storila, sem se morala nehala bati čutiti. Da sem to lahko storila, sem se naučila verjeti, da bom ne glede na to, kaj čutim in kaj se bo zgodilo, ko bom čutila, še vedno v redu.« - Iylana Vanzanti

Izražanje čustev je znak šibkosti

Med vsemi napačnimi prepričanji je to najbolj nevarno, saj vodi do ponotranjenja stigme in sramu. Zanika pomembnost odprtega izražanja in odkritih pogovorov. Velikokrat se prenaša skozi generacije, kjer otroci odraščajo z mislijo, da je prepovedano čutiti. »Fantje ne jočejo.« »Zakaj jočeš, si reva?« »Ne izražaj čustev, pa ti ne bo nihče nič mogel.« Takšno privzgajanje navidezne trdnosti pogosto vodi do različnih težav, saj mora otrok v tem primeru vse, kar čuti, potlačiti v sebi. V resnici je potrebno veliko poguma, moči in hkrati ranljivosti, da svoja čustva delimo z drugimi. 

Nekatera čustva so slaba

Živimo v kulturi, ki poveličuje srečo, dobre vibracije, zabavo. A ko gre za naša čustva, to v resnici ne predstavlja celotne slike. Vsi smo ljudje, kar pomeni, da doživljamo tudi frustracije, razočaranja, jezo, strahove, krivdo. O teh čustvih je seveda težje in včasih tudi ’prepovedano’ govoriti. A čisto vsako čustvo ima v našem življenju pomembno vlogo. Tudi čustva, za katere mislimo, da so ’slaba’ ali ’negativna’, nas učijo pomembnih lekcij o sebi. Z njihovo pomočjo lahko ugotovimo, kam moramo usmeriti pozornost in skrb. 

Vsi čutimo enako

Rečemo lahko, da so čustva oblika presoje oz. ocena. Čustvena izkušnja posameznika je posledica subjektivne interpretacije (ocene) dogodka in ne dogodka samega. Kaj to pomeni? Različni posamezniki si lahko isti dogodek razlagajo zelo različno. Da je šala smešna, jo mora nekdo dojeti kot tako. Nekoga udeležba na pogrebu močno potre, drugega ne. Nekaterim predstavljajo slovesa veliko težavo, drugi se poslavljajo z lahkoto. Če je torej za nekoga nekaj žalostno, za drugega morda ni. Samo od posameznika pa je odvisno, kako bo nek dogodek, situacijo doživel. Intenzivnost in način čustvovanja se lahko skozi leta spreminja – kar nas je nekoč prizadelo, nas morda zdaj ne več. Kognitivna terapija temelji na ideji, da velik del čustvene bolečine povzroča izkrivljeno (iracionalno) razmišljanje.

Čustev ni mogoče izraziti z besedami

Res je, da naš jezik ni tako zelo razvit, da bi z njim lahko do potankosti opisali, kaj čutimo. A to ne pomeni, da so čustva neopisljiva. Kot je že omenjeno, so čustva naša notranja presoja oz. ocena, ki pa jo je mogoče natanko opisati in analizirati. Starši in učitelji pogosto prosijo otroke, naj uporabljajo besede, ko so vznemirjeni in močno čustveni. Raziskave tudi kažejo, da opisovanje jeze ali strahu koristi samonadzoru. Preprosto dejanje izražanja čustev (npr. Jezna sem. To me je razžalostilo. Počutim se nevredno.) aktivira možganski nadzorni sistem in zmanjša čustvene reakcije.

Metafora hidravlike

Če čustev ne moremo, ne znamo ali ne želimo izražati, bo njihova moč začela uhajati drugam. Vsak najbrž ve, da izražanje čustev pomeni olajšanje, boljše počutje. Ko smo jezni, besni, to pogosto opisujemo, kot ’da nas je nekaj pogrelo’, ’da nam je zavrelo’. Raziskave na področju regulacije oz. uravnavanja čustev kažejo, da obstaja veliko načinov, s katerimi neprimerne čustvene reakcije prekinemo s pomočjo reinterpretacije in odvračanja pozornosti. Velikokrat prav s humorjem izničimo jezo ali strah in se tako rešimo napetosti. 

Večplastnost čustev

Včasih se pod nekim čustvom skriva drugo čustvo. Kako? Vzemimo za primer čustveno intenziven proces ločitve dveh zakoncev. Strokovnjaki ugotavljajo, da v reakcijah moža pogosto prevladuje jeza – čustvo, ki mu omogoča, da ohrani samozavesten in dominanten položaj. Terapevtski cilj pa je pomagati možu prepoznati, da lahko njegove besne reakcije izvirajo iz žalosti, razočaranja, strahu. To so čustva, ki so bolj boleča, zato se jih raje izognemo, potlačimo, zanikamo. To pa lahko presežemo, če uspemo ozavestiti pravi izvor čustvovanja. 

Čustva so nelogična in neracionalna 

Saj poznate stavke, kot so: »Prečustvena je, da bi imela vodstveno vlogo.« »Preobčutljiv je – želimo si nekoga bolj objektivnega.« »Trenutno sem tako razburjena, da sploh ne morem razmišljati.«

Če verjamemo v mit, da so čustva nelogična in neracionalna, nam to zlahka spodkopava zaupanje v lastno presojo in presojo drugih. Izhaja namreč iz ideje, da so razum in čustva v nasprotju – torej, ali čutiš ali pa razmišljaš. Pa je res tako? To, da si dovolimo izkusiti vso paleto čustev, ni le močna podpora dobremu počutju, pač pa izboljša tudi naše sposobnosti odločanja. Odločitve, ki temeljijo na razumu in čustvih, so pogosto najbolj zaokrožene in premišljene. Čustvo in razum torej nista konkurenčna pojma, temveč komplementarna procesa, ki vplivata drug na drugega. Ni dovolj le ’vedeti’, kaj storiti, treba je tudi ’čutiti’. 

Čustev ne moremo kontrolirati

Še en pogost mit o čustvih je, da nimamo vpliva na to, kaj čutimo. Res je, da nas čustva lahko presenetijo, prestrašijo ali zmedejo. Včasih nas celo prevzamejo. Toda, ali to pomeni, da smo nemočni ujetniki lastnih občutkov?  Res je da so čustva močna, a močni smo tudi mi sami. Morda čustev res ne gre utišati, se pa lahko nanje odzovemo na primerne načine. Kako? Lahko spremenimo stil razmišljanja. Lahko se učimo hvaležnosti. Lahko se osredotočamo na to, kar nam prinaša veselje. Lahko smo bolj sočutni in skrbni do sebe. 

Čustva so trajna

Čustva so prehodna, kar pomeni, da pridejo in odidejo. Kot je nekoč dejal Sokrat: ’Najbolj vroča ljubezen ima najhladnejši konec.’ Tipičen čustven odziv obsega hiter dvig, ki traja nekaj minut, čemur sledi razmeroma počasno razblinjanje čustva. Jeza, denimo, običajno traja nekaj minut, zelo redko po več ur. Pri težkih življenjskih izkušnjah, kot so smrt bližnjega, razpad zveze, moramo vedeti, da so vsa težka čustva le začasna in da bodo minila, čeprav v danem trenutku ne mislimo tako. 

Viri: Sonder, Behavioral Health / Psychology Today