Kompulzivno kopičenje (hoarding) je lahko zelo trdovratna in dlje časa trajajoča motnja, pri kateri se oseba noče ločiti od neuporabnih stvari in ima močno potrebo po shranjevanju. Ob misli, da bi morala stvari zavreči, oseba začuti močno stisko. Prav zaradi slednjega prihaja do prekomernega kopičenja vse mogočih predmetov, ne glede na njihovo dejansko vrednost. Kopičenje pogosto ustvarja tako utesnjene življenjske razmere, da je dom poln do zadnjega kotička, skozi kupe nereda pa se tako vijejo le ozki prehodi. Pulti, umivalna korita, štedilniki, mize, stopnišča in vse ostale površine so običajno polne vse mogoče krame. Ko v notranjosti doma ni več prostora, pa se lahko nered razširi še v garažo, vozila, celo dvorišča. Velja omeniti, da je kopičenje lahko zmerno do zelo hudo – v nekaterih primerih morda sploh nima posebnega vpliva na življenje, v skrajnih pa lahko resno vpliva na vsakodnevno delovanje in kakovost življenja nasploh. 

Kako se začne ...

Kupovanje in nabiranje predmetov, postopno kopičenje nereda v bivalnih prostorih ter težave z odmetavanjem stvari so običajno prvi znaki motnje kompulzivnega kopičenja, ki se načeloma pojavi v obdobju najstništva ali v zgodnji odraslosti. Težave s kopičenjem se razvijajo postopoma in jih v večini primerov okolica sprva niti ne zazna, kasneje pa je nered tako obsežen, da vzbudi tudi pozornost drugih. 

Znaki in simptomi lahko vključujejo: 

- Pretiravanje pri kupovanju in shranjevanju stvari, ki niso potrebne, niti zanje ni prostora (npr. časopisi, stare revije, fascikli, stara oblačila preteklih generacij, predmeti sentimentalne vrednosti).

- Vztrajne težave pri odmetavanju stvari, ne glede na njihovo vrednost (npr. kopičenje hrane, ki ji je pretekel rok trajanja).

- Močna potreba po shranjevanju predmetov in razburjenje ob misli, da bi jih zavrgli (npr. konflikti z drugimi, ki si prizadevajo urediti bivalno okolje).

- Kopičenje nereda do te mere, da bivalni prostori postanejo praktično neuporabni (npr. nezmožnost kuhanja v kuhinji ali uporabe kopalnice za osebno higieno).

- Nagnjenost k neodločnosti, perfekcionizmu, izogibanju, odlašanju ter težave z načrtovanjem in organizacijo (npr. nekatere stvari se v neredu izgubijo).

Zakaj nekateri kopičijo? 

Za zunanjega opazovalca je kopičenje nekaj povsem nepredstavljivega in marsikdo se sprašuje, kaj takšne osebe sploh žene k takšnemu vedenju. V prvi vrsti verjamejo, da so ti predmeti unikatni ter dragoceni in da jih bodo v prihodnosti še kdaj potrebovali. Za mnoge imajo izjemen čustven pomen in služijo kot opomnik na nekatere pokojne osebe ali srečnejše čase. 

Kopičenje živali

Osebe, ki kopičijo živali, navadno zbirajo na desetine, celo stotine hišnih ljubljenčkov, ki jih imajo lahko v svojem domu ali zunaj. Za te živali zelo pogosto ni ustrezno poskrbljeno, nehigienske razmere pa ogrožajo tako zdravje in varnost ljudi kot tudi živali same. 

Kakšni vzroki se lahko skrivajo zadaj?

Ni še povsem jasno, kaj povzroča motnjo kompulzivnega kopičenja, kot možne vzroke pa strokovnjaki preučujejo genetiko, delovanje možganov in stresne življenjske dogodke. Dejavniki tveganja so torej osebnost (za mnoge osebe s to motnjo je značilna neodločnost), družinska zgodovina (obstaja možnost medgeneracijskega prenosa te motnje), stresni življenjski dogodki (nekateri razvijejo motnjo po stresnem dogodku, s katerim se težje spopadejo – smrt, razhod, izguba imetja ...). Veliko oseb s kompulzivno motnjo kopičenja ima pridružene tudi ostale motnje duševnega zdravja, kot so: depresija, anksiozne motnje, obsesivno kompulzivna motnja (OKM), motnja pomanjkanja pozornosti in hiperaktivnost (ADHD), shizofrenija ...

Zapleti in nevarnosti 

Z motnjo pa so povezani tudi številni zapleti in nevarnosti, ki vključujejo povečano tveganje za padce in druge poškodbe, družinske konflikte, osamljenost in socialno izolacijo, nevarnost požara, slabšo delovno uspešnost, nehigienske pogoje, ki predstavljajo tveganje za zdravje in pravne zaplete, kot je denimo deložacija. 

Je motnjo mogoče preprečiti? 

Zaenkrat ni znanega načina za preprečevanje te motnje. Ker se pojavi razmeroma zgodaj (med 15. in 20. letom) in se z leti stopnjuje, velja opazovati znake kopičenja pri bližnjem. Zgodnje prepoznavanje, diagnosticiranje in zdravljenje je bistvenega pomena za sam izid motnje. So pa obeti  pogosto precej negotovi, saj imajo nekateri po ustrezni terapiji in /ali zdravilih še vedno prisotne znake in simptome, ki vplivajo na njihovo življenje. 

Viri: MayoClinic / PsychiatryOrg / PsychologyToday