Stradanje, bruhanje, štetje kalorij, prenajedanje in podobno se postopoma vrinejo v vsakdan nekoga, ki ima motnjo hranjenja. Med bolj poznanimi in najpogostejšimi motnjami hranjenja so anoreksija, bulimija in prisilno prenajedanje, med novejšimi pa še ortoreksija in bigoreksija. Gre za resne diagnoze, a mnogo obolelih vztrajno in (pre)dolgo skriva svoje težave, saj so še vedno nekako povezane s stigmo. Toda pomembno je, da o tem govorimo, saj je motnja v večini primerov tudi ozdravljiva. 

Kdo je bolj dovzeten za motnje hranjenja? 

Motnje hranjenja so resne duševne bolezni, ki jih zaznamuje obsedenost s hrano, telesno težo in obliko telesa, kar lahko privede tudi do prehranjevalnih navad, ki pravzaprav škodijo našemu telesu. A ne gre samo za naše telo, saj se v ozadju te motnje skriva še marsikaj drugega. "Prevladujoča občutka sta krivda in sram," pravi dr. Karin Sernec, dr. med. iz Enote za motnje hranjenja Psihiatrične klinike v Ljubljani. 

Motnje hranjenja so prisotne tudi med športniki

Še nedolgo nazaj je veljalo, da so motnje hranjenja predvsem ženska bolezen, a danes so te razlike med spoloma že skoraj povsem izbrisane. Med športniki so pogostejše v disciplinah, kot so kolesarstvo, smučarski skoki, gimnastika, ples in balet, saj ima pri teh športih pomembno vlogo tudi telesna teža. Več o anoreksiji v atletiki pa je v video prispevku povedal Vedran Hadžić, dr. med. s Fakultete za šport. 

Zgodnje odkrivanje motnje hranjenja je ključno

Osebe z motnjo hranjenja lahko občutijo ogromno strahu in krivde pri vsakem obroku, hkrati pa neprestano iščejo neustrezne rešitve, zaradi katerih se na dolgi rok lahko tudi "izgubijo". V nekaterih primerih se prej omenjene motnje končajo tudi s smrtjo, zato je pomembno, da jih ne skrivamo. In kaj kaže statistika?