Naučena nemoč se pojavi, ko se posameznik nenehno sooča z negativno, stresno ali neobvladljivo situacijo in preneha poskušati spremeniti svoje okoliščine, tudi ko ima na voljo priložnosti za spremembe. Običajno se kaže kot pomanjkanje samozavesti, nizka motivacija in vztrajnost ter prepričanje v nesposobnost in neuspeh. Psihologi so koncept naučene nemoči prvič opisali leta 1976 po vrsti poskusov na živalih; sklepali so, da bi se ugotovitve lahko nanašale tudi na ljudi. Naučena nemoč vodi do povečanih občutkov stresa in depresije, pri nekaterih ljudeh pa je povezana tudi s PTST (posttravmatsko stresno motnjo). 

Naučena nemoč in vdanost v usodo

Naučena nemoč je torej neke vrste vdanost v usodo, saj se posameznik niti ne trudi spremeniti situacije ali je obvladati, čeprav ima vse možnosti za to. Naučil se je igrati vlogo žrtve oziroma je to vlogo ponotranjil, zato ostaja v pasivni drži in pusti, da se stvari okoli njega odvijajo tako, kot pač se. Tudi ko se pojavijo priložnosti, nima motivacije za ukrepanje. Občutek ima, da ne glede na to, kaj počne, izida ne more nadzorovati. Takšno pomanjkanje nadzora nad tem, kako živimo in kaj se nam dogaja, je zelo mučno in omejujoče. Kako je to videti v konkretnih primerih? 

• Ženska, ki že dlje časa vztraja ob nasilnem partnerju, je prepričana, da je nemočna in da v odnosu ne more ničesar spremeniti. Sprijazni se z nefunkcionalnim odnosom in zlorabami ter išče izgovore, na primer da ima vsaj streho nad glavo. 

• Mlajši moški si je od nekdaj želel končati študij zgodovine, a je ostal le na stopnji srednje šole, saj je vse otroštvo poslušal mamo, ki mu je govorila, da ni sposoben in da bo vedno ’le navaden delavec’. 

• Moški že desetletje vztraja na nižjem delovnem mestu, čeprav ima visoko izobrazbo, saj je prepričan, da večjih odgovornosti  ne bi zmogel. Vztraja znotraj območja udobja, saj mu je tako lažje.

• Ženska s prekomerno telesno težo ne želi vzpostaviti zdravega življenjskega sloga, saj ji v mislih vedno odzvanjajo materine besede, da so vse ženske v družini ’debele’ in da so za to krivi geni. Sprijazni se, da bo imela vedno povečano telesno težo.

• Otrok, ki ima težave pri matematiki, lahko sčasoma ugotovi, da kljub trudu ne doseže boljših ocen, zato ponotranji prepričanje, da ne bo pri matematiki nikoli uspešen. Še toliko bolj pa svoje prepričanje utrdi, če mu to govorijo tudi starši. 

Ta psihološki pojav je zelo močan, ker popolnoma ohromi sposobnost delovanja ter zmožnost prepoznavanja alternativ in reševanja problemov. Nemoč zasede misli, vedenje in čustva, zato takšni posamezniki ne morejo zapustiti situacije, ki jim škodi. Pogosto je nemoč povezana tudi s tesnobo, depresijo, sramežljivostjo in osamljenostjo. Prekinitev takšnega vztrajanja v pasivnosti in vlogi žrtve je mogoča le, če se posvetimo korenini oziroma izvoru problema. Razumevanje in sprejemanje preteklih izkušenj in odnosov s pomembnimi drugimi je ključnega pomena za ponovno vzpostavitev nadzora nad lastnim življenjem. 

Naučena nemoč in otroštvo

Naučena nemoč zelo pogosto izvira iz otroštva, k tem občutkom pa v veliki meri prispevajo nezanesljivi, nespodbudni in neodzivni starši ali pomembni drugi. Običajno se to zgodi, ko otrok potrebuje pomoč, vendar mu nihče ne pomaga, zato lahko v njem ostane občutek, da nič more spremeniti položaja, v katerem se je znašel. Svoje dodajo tudi negativna prepričanja staršev, ki otroka še bolj utrjujejo v občutkih nezadostnosti, neuspeha in nesposobnosti. Ko otrok čuti, da ni imel nadzora nad preteklimi dogodki v svojem življenju, razvije prepričanje, da bodo tudi prihodnji dogodki nenadzorovani. Verjame, da ne more nič, kar stori, spremeniti izida nekega dogodka, zato se preneha truditi. Pri tem se pogosto pojavljajo tudi pasivnost, nizka motivacija, odlašanje, nizka samozavest, izogibanje naporu, frustracije, nemoč … Otroci, ki jih vzgajajo nemočni starši, bodo verjetneje razvili naučeno nemoč. Takšne ponavljajoče se izkušnje, ki krepijo nemoč in brezizhodnost, se v času odraščanja še utrjujejo, v odraslem življenju pa je takšen posameznik prepričan, da ne zmore, da ni dovolj dober, da ne bo nikoli uspel. 

Premagovanje naučene nemoči

Kljub temu da je naučena nemoč v posamezniku močno zasidrana, ima čisto vsak možnosti, da se osvobodi negativnega načina razmišljanja, vedenja in čustvovanja. Najučinkovitejša metoda je terapija, pri kateri se s pomočjo terapevta postopoma soočimo z izvorom – bodisi so to ponavljajoče se izkušnje v družini, šoli ali pri drugih dejavnostih. Šele tako lahko začnemo s premagovanjem nefunkcionalnih vzorcev, ki prispevajo k naučeni nemoči. Pogosto imajo takšne osebe povišane ravni stresa ali pa so pridruženi tudi simptomi tesnobe in depresije. Pri terapiji prejmejo podporo in spodbudo, raziščejo izvor naučene nemoči ter razvijejo načine za zmanjšanje negativnih občutkov. Naučijo se prepoznati negativne misli in vedenja, ki krepijo občutke nemoči, jih nadomestijo z bolj pozitivnimi in koristnimi, izboljšajo samopodobo, predelajo težka čustva, ki lahko izvirajo iz zlorab, zanemarjanja in travm, ter si zastavijo nove cilje. 

Viri: MedicalNewsToday / PsychologyToday.