''Ljudje me sprašujejo, kaj za vraga se je zgodilo z mojim obrazom, a resnica je, da sem si to zadala sama. Mislim, da preprosto ne bom mogla nehati s to razvado,'' je 20-letna Britanka Samantha Wake povedala za britanski Mail Online in priznala: ''Včasih sem videti, kot da bi bila v prometni nesreči.''

Ko je imela Samantha iz mesta Telford, Shropshire, prve simptome svoje kompulzivne motnje je zdravnik ni jemal resno. Sedaj je stanje že tako slabo, da je njen obraz poln globokih brazgotin, ogledalo pa je postalo njen največji sovražnik. A najstnica preprosto ne more nehati s svojo razvado. ''Tako je, kot da moje misli niso povezane s telesom,'' pojasnjuje. ''Če opazim le najmanjšo nepravilnost na koži, jo pričnem obsesivno praskati, vse dokler ni več sledu za njo. Na žalost pa mi na koncu vedno ostane še večja rana. Zavedam se, da je moj obraz prekrit z brazgotinami in lahko vidim, kako zelo sem se poškodovala, saj je toliko ran na njem.'' S praskanjem prične že zjutraj, takoj ko se zbudi in nadaljuje v večernih urah. ''Najhuje je zjutraj in zvečer. Prva stvar, ki jo naredim, ko se zbudim je, da se pogledam v ogledalo. Če pričnem s praskanjem, ne morem misliti na nič drugega več.'' Včasih zaradi tega zamudi tudi pouk, saj se preprosto ne more ustaviti. Z razvado pa nadaljuje zvečer, ko njen fant gleda televizijo in se izmuzne v kopalnico. Ko pride iz nje, je prekrita z ranami in oteklinami. ''Svojo obsesijo skušam imeti pod nadzorom, a gre za vsakodnevni boj.''

Motnja nanjo ne vpliva le fizično, ampak tudi psihično. Nenehno ima občutek krivde, zaradi česar je tudi depresivna. Sram jo je hoditi v javnost in vse bolj se zadržuje doma. ''Navadno uporabljam puder, ko grem od doma, a ne more prekriti vsega. Ko se pogovarjam z ljudmi vidim, da me ne gledajo v oči, ampak opazujejo rane na mojem obrazu. Včasih me kar direktno vprašajo, kaj je narobe in odkrito jim povem. Včasih sem se tega sramovala, sedaj pa vidim, da je to preprosto del mene. Resnično ima velik vpliv na moje življenje.''

Obsesivno kompulzivno motnjo, s katero se spopada mladenka, naj bi povzročala tesnoba in podobna trihotilomaiji, kjer bolniki pulijo svoje lase, da bi se pomirili. Samantha je sedaj končno dobila pomoč psihoterapevta in se zdravi s kognitivno vedenjsko terapijo, ki ji je pomagala, da prepozna sprožilce, ki jo spodbudijo k praskanju in skuša svoja obsesijo obdržati pod nadzorom. Psihoterapevt ji pomaga tudi z nasveti, kako se zamotiti, da ne bi pričela s praskanjem. ''Moj največji sprožilec je preprosto pogled v ogledalo. Želim si, da ne bi obstajalo.'' Čeprav Samantha praska obraz, nekateri ljudje, ki trpijo za dermatilomanijo, občutijo močno potrebo po praskanju nog ali rok.

20-letnica, ki si nekoč želi delati v živalskem vrtu, se je o svoji zgodbi odločila spregovoriti, ker si želi, da bi tudi ostali, ki trpijo za to motnjo, vedeli, da niso sami. ''Želim si ljudem sporočiti, da niso sami. Pred kratkim sem stopila v kontakt s sotrpini preko interneta in dober občutek je, ko izveš, da obstajajo ljudje, kot si ti. Želim si, da bi se ljudje zavedali, da to stanje v resnici obstaja in da nisem le oseba z grozljivimi aknami na obrazu ali s kožno boleznijo. Obdržala bom nasmeh na obrazu in se vsak dan še bolj potrudila, da bom premagala motnjo.''

Samopoškodbe so pogosto tudi posledica stisk, s katerimi se spopada najstnik. Kako pomagati mladostniku v stiski, je pojasnila specialistko psihiatrije asist. Arijano Turčin, dr. med., z ljubljanske psihiatrične klinike.