Nevroticizem je ena od 'velikih petih' osebnostnih lastnosti, skupaj z ekstravertiranostjo, odprtostjo, vestnostjo in prijaznostjo.

Izraz 'nevroticizem' izhaja iz zgodovinskega koncepta nevroze, kar se nanaša na obliko bolezni, ki vključuje kronično stisko. Z njim se je ukvarjal tudi Freud, kasneje pa so koncept nevroticizma razširili Hans Eysenck in drugi. Znan je postal kot lastnost, povezana s čustveno labilnostjo ali težnjo k hitremu vznemirjenju (tudi z nezmožnostjo hitre pomiritve, ko smo razburjeni ali zaskrbljeni). 

Costa in McCrae ter ostali so nevroticizem kasneje opredelili kot negativno osebnostno lastnost, ki vključuje neprilagojenost in negativna čustva, slabo samoregulacijo, težave pri obvladovanju stresa,  veliko odzivnost na zaznano grožnjo in nagnjenost k pritoževanju. Opredelitev nevroticizma je danes kar precej, v bistvu pa gre za splošno nagnjenost k negativnim čustvom. Stopnjo nevrotičnosti je mogoče oceniti z vprašalniki. 

Vsaka oseba se umešča v spekter nevroticizma, od zelo nizke do zelo visoke stopnje, kar pomeni, da smo vsi nekje na tej premici. Kadar se dve osebi soočita z isto situacijo, bo nevrotična bolj reagirala na stres, in sicer z občutki, kot so žalost, tesnoba, strah, sovražnost, razdražljivost in jeza.

Pogoste lastnosti 

Ljudje z visoko stopnjo nevroticizma običajno kažejo naslednje značilnosti: 

splošna nagnjenost k negativnim čustvom,

občutki tesnobe ali razdražljivosti,

zmanjšana čustvena stabilnost, 

žalost, slabo razpoloženje, depresija, 

dramatične spremembe v počutju, 

dvomi o sebi in sramežljivost, 

pomanjkanje čustvene odpornosti ali težave pri okrevanju po stiski, 

kronična zaskrbljenost že zaradi najmanjših stvari, 

nagnjenost k interpretaciji nevtralnih situacij kot grozečih, 

težave pri nadzoru trenutnih nagonov ali čustev, 

nagnjenost k ljubosumju in zavisti, 

težave s frustracijo ali jezo zaradi vsakodnevnih dogodkov, 

občutki strahu ali krivde.

Ima pa nevrotičnost tudi nekaj pozitivnih plati. Ti tipi osebnosti so po navadi inteligentni, zabavni, imajo bolj realistična pričakovanja in večje samozavedanje, so zagnani in vestni, manj tvegajo, imajo močno potrebo po skrbi za druge ter imajo tudi večjo čustveno globino.

Kako nevroticizem vpliva na odnose?

Obstajajo številni negativni vplivi na osebne odnose, sploh pri tistih, ki imajo višje ravni teh lastnosti. To so: 

- Nadležnost: verjetno je najbolj pogosta pritožba tistih, ki so v bližnjem odnosu z visoko nevrotično osebo ta, da je njihovo vedenje nadležno, naporno, utrujajoče. To se kaže v nagnjenosti k nenehnemu pritoževanju in izjemni kritičnosti do drugih. Pogosto veljajo za kralje drame. V mnogih primerih so preveč odvisni od drugih in vedno prosijo za pomoč, četudi je ne potrebujejo. Težko prenašajo stres in skrbi. Takšne osebe svoje pretirane skrbi pogosto prenesejo tudi na otroke, in sicer z modeliranjem. To pomeni, da če jim denimo v parku nenehno ponavljajo, da bodo padli in da so igrala nevarna, bodo otroci to ponotranjili.

- Konfliktnost: visoka raven nevrotičnosti pogosto vodi tudi v konflikte. Če se oseba razburi in jezi že zaradi najmanjših stvari, je hitro lahko v sporu z drugimi.

- Nezanesljivost: zaradi nizke tolerance na stres, so takšne osebe pogosto labilne. Nemalokrat jim že najmanjša nepredvidena stvar pokvari dan, kar je za bližnje osebe zelo naporno, zato se pogosto zgodi, da se raje izognejo njeni družbi.

- Občutki krivde: takšne osebe se zelo pogosto počutijo krive za stvari, za katere sploh niso krive. Lahko se opravičujejo že za najmanjše napake ali pa še vedno pogrevajo že zdavnaj zaključene zgodbe preteklosti, ki jim prebujajo krivdo. Takšno vedenje škodi odnosom, saj ljudi odriva stran.

- Kronična zaskrbljenost: Zaskrbljenost je lahko znak tesnobe, kaže pa lahko tudi na nevrozo. Nevrotično osebo skrbi za svoje vedenje in kako jih vidijo drugi. Boji se, da je drugi ne marajo, zato pogosto želi pomiritev, potrditev. Za bližnje je lahko zelo moteče, ko se nenehno sprašujejo: Ali sem naredil kaj narobe? Je vse v redu?"

Nagnjenost k nevrotičnosti nikakor ne pomeni, da je oseba slaba, 'živčna', 'nora' ali duševni bolnik. Najboljše kar lahko stori je, da sprejme svoje stanje in dela na tem, da ga kar najbolje izkoristi. Pozitivna stvar je, da je zelo občutljiva in sočutna, kar pomeni, da se sveta okoli sebe zaveda na način, kot se ga drugi ne. Pozorna je na druge in zelo čuti njihova čustva. Če to pozitivno stran združi še z delom na sebi, se lahko sčasoma nauči bolje upravljati svoje negativne misli in čustva. Z drugimi besedami – nauči se svojih prednosti in jih izkoristi, hkrati pa si prizadeva za ublažitev svojih šibkosti. 

Viri: PsyCom / BetterHelp